RECENZIJE

26. 2. 2014
Mantar - Death By Burning
Svart Records, 2014

Prvi stik z Mantar je bil povsem naključen in popolnoma nepričakovan. Kolega, ki živi v Berlinu in je pripadnik tiste generacije slovenskih metalcev izpred tridesetih let, mi je na »fejst pobruhan« zid pripopal link do Youtube videa Mantar – The Berserker's Paths. Glede na to, da je človek, čigar glasbeni okus je malenkost bolj prefinjen in izbran, sem s pristnim veseljem kliknil na link. Preko njega sem spoznal že marsikateri band, ki bi se me drugače najverjetneje ognil v širokem loku. In to, kar sem slišal, ko se je povezava odprla, me je vžgalo. Nemudoma! Težek, hipnotičen riff v mid-tempu s pomočjo spremljajočih bobnov zadiha. A ne samo, da harmonija obeh ponosno diha na vsa pljuča, ampak je ta skladnost neverjetno slikovita. The Berserker's Paths izriše v živo opustošenje nekega kraja, kjer je smrt žela brez pardona in pod seboj zdrobila vse od kosti do cementa. In seveda, predno je odšla je za seboj posadila polje plamen, ki bodo poskrbela za »total fucking destruction«. Pač za vsak slučaj, da ja ne bi kdo preživel njenega obiska. A pazi to, vokal v tem komadu »anihalacije« je v stilu govorjene besede. Prava blatna poetika popolnega uničenja.
A najprej dejstva. Mantar sta po izdanem lanskem 7” požela kar precej zanimanja v metal srenji in tako hitro pristala pri finski Svart Records (čeprav so ju snubile tudi večje založbe). Za band, čigar obstoj presega dobro leto, je to precej zavidljiv dosežek, ni kaj! Svart Records v grobem goji bande, ki žanrsko preigravajo doom v vseh možnih oblikah, ki si jih lahko zamislite in (kdo bi si mislil?) black metal. A Mantar sta drugačna. Zelo drugačna od vseh ostalih. Mantar sta popolnoma neodvisna in v skrajnost samosvoja. Po domače, ne jebeta žive sile (sploh)! Vsi tisti, katerih okus sega tja v 80-a in prvo polovico 90-ih, boste v Mantar našli povezave z Melvinsi (!?!), Asphyx, Motörheadi in še z marsičem drugim (npr. Kvelertak). Žanrska opredelitev Mantar je skoraj tako težka kot opredelitev spola Salome. A za razliko od zadnje sta Mantar ušesu ne samo bolj prijetna (čeprav podobno ZELO glasna) ampak tudi izredno prebavljiva. Njun pristop k bežni nostalgiji krasi black metal »vajb« s pridihom punka (baje se temu reče »punk/ black Darkthrone attitude«), ob tem pa se nagiba malo k doomu, malo k sludgeu. A počasi, to ni vse! Ob vsej tej zmesi se človek včasih težko znebi subtilnega občutka rock’n’rolla. In zdaj tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj pomembno. Mantar sta DUO (Erinc na bobnih/vokal in Hanno na kitari/vokal) in ta njuna zmes zveni bolj udarno in brutalno kot večina stvari tam zunaj. Impresivno je edino kar zares dobro opiše njun debi Death By Burning.
Album v pogon spravi umazani Spit in od tu se kolesje Mantar v eni šolski uri ne ustavi več. Ne ustavi se, če bi se hotel ustaviti. Namreč momentum samo narašča in ko zagrabi poslušalca, ga »centrifugira« do samega konca, ko ga potem proti pričakovanjem nežno izpljune močno distorziran »slow-paced« March of the Crows. Na tem vrtiljaku se ves čas ustvarja počrnjen ambient temačnosti in tiste surovosti, ki nam sili v nos pri mesarju. Da, ta vonj, ki spremlja vsako mesnico, v katero je moč vstopiti dokaj točno opiše Death By Burning. A Mantar niso vsi tisti smrdljivi kosi mesa, ki zaman čakajo, da jih kdo odnese domov. Ne, Mantar je najboljši kos pljučne, iz katere dobimo fine sočne biftke, ki se topijo v ustih. Hannovo grlo iz sebe tišči krike, nasičene z black metalskim studom in drugimi prvinami, ki se vpletajo v black metal kulturo vokalnega sporočanja. In vokali sedejo na glasbo kot mama na ata ali pa obratno, kakor vam je ljubše. Tudi s kitaro Hanno poskrbi, da človek sploh ne opazi pomanjkanje basista (z vsem spoštovanjem) in ga niti ne potrebuje. Riffi so težki in kompenzirajo bas, inovativni, polni življenja in res usklajeni z bobnarsko mašino, ki se lepi na riffe. Že sama dinamika albuma je poskočna in divja - »movable« - in 45 minut mine hitreje kot 45 minut mine navadno. Glasba sama sili v premikanje vsaj enega uda na telesu, pa če si to želiš ali pa ne.
Fanta sta z Death By Burning požela ogromno pozitivnih kritik in res gre tu za nekaj, kar trenutno bolšči iz gužve in se ne rabi prostituirat. Pravijo pač, da dober glas seže v deveto vas in Mantar je živ dokaz tega. Ker sta žanrsko tako neobremenjena, sta zagotovilo, da bosta všeč res širokemu krogu ljudi in vsem tistim, ki imate radi nekaj malo drugačnega, a vseeno dovolj metal, da se vaša ušesa ne bodo cmerila. Samo ne pozabite jih odpreti.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
Recenzija
19. 3. 2024
Dog Chasing Sun - Old Man’s Doom
Recenzija
18. 3. 2024
Kanonenfieber - U​-​Bootsmann (EP)
Recenzija
15. 3. 2024
Morost - Devour Thine Light (EP)
Recenzija
13. 3. 2024
Static-X - Project: Regeneration Vol. 2
Recenzija
8. 3. 2024
Taake - Et hav av avstand
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana