Čakanje je končano in dočakali smo eno najbolj in najdlje pričakovanih plošč v zgodovini metala. To, kar so samooklicani kralji metala po dolgih letih perfekcioniranja (ki je, mimogrede, njihova dobro znana lastnost) privlekli iz svojega lastnega Haus Wahnfried studia je izdelek, v katerem bi tudi gluhi prepoznali Manowar.
Njihov zvok in ideologija sta njihov zaščitni znak in temu, kar jim prinaša slavo že dvajset let, se Manowar nikakor niso odrekli. Glasbeno so nadaljevali tam, kjer so končali pred šestimi leti z albumom Louder Than Hell, vendar pa novi izdelek proti predhodniku in starejšim ploščam deluje nekako mlačno.
Pa pojdimo lepo od začetka. Album otvorijo v popolnem Manowar slogu s Call To Arms, čigar ritem spominja na Return Of The Warlord. Fight For Freedom je komad z živahno spevnim refrenom, sledi Nessun Dorma, opera v italijanščini, v kateri se Adams odreže z vokalom, sicer pa mi ni jasno, kaj ta komad dela na albumu. Po uvodu Valhalla pridemo do balade Swords In The Wind, ki je odlično izpeljana po izvirnem Manowar receptu. Ob naslednjem komadu The American Trilogy je na mestu vprašanje “Kva??!!” in pritisk tipke za naslednji komad The March, simfonični instrumental z izrazitim stopnjevanjem. Sledi himna Warriors Of The World, katero pokvari dolgočasen ritem. Ko že kaže, da je vsega konec, Manowar presenetijo s tremi komadi, na katerih se razživijo in pokažejo udarnost, kakršne smo pri njih vajeni. Nedvomno, marsikdo bo prisegal na trojico Hand Of Doom, House Of Death in Fight Until We Die.
Meči Manowar so v preteklosti znali biti ostrejši kot tokrat. Po simfonični plati albuma pa so ponovno dokazali, da so eden izmed tistih bandov, ki vedo, kako se tej stvari v metalu streže.

Matija