Po vseh farsah in burkah, ki so se dogajale pri Manowar v zadnjem desetletju, je sedaj verjetno dokončno umrlo upanje, da se bodo (nekoč) kralji metala vrnili nazaj na svoje stare tirnice in prenehali z demoliranjem samih sebe. Prepričevanje nejevernih Tomažev z nastopaštvom, da si kralj metala, ni dovolj. To je potrebno pokazati z dejanji in Manowar tega že dolgo ne počnejo več.
Glede na izrečene besede naj bi Joey DeMaio naslednje Manowar albume posvečal bogovom vojne. In če bo nadaljevanje potekalo v stilu, zastavljenim z Odinu posvečenem Gods Of War, potem naj do tega raje ne pride. Joey in fantje, Odin ne želi poslušati zgodbic, Odin bi rad slišal metal! In tega žal tukaj ni na pretek. Ne vem zakaj, a izgleda, da se Joey preveč obremenjuje z Wagnerjem in se na vsak način sili njegove vplive vpeljati v Manowar. Manowar so na svojih prvih albumih ustvarili celo kopico fantastičnih, izredno dramatičnih epov in to dramatiko so vzajemno ustvarjale kitare, bobni, bass, vokal in ne orkester. Na Gods Of War tega enostavno ni. Orkestracija pri določenih skladbah spravi dramatiko na nek sprejemljiv nivo, a kaj ko so sami aranžmaji, privlačnost kompozicij in ostala instrumentalna izvedba le bleda senca Manowar iz začetka in sredine osemdesetih. Na trenutke izgleda, da bi se lahko zgodilo kaj večjega, a nič. Če že nakažejo, da bi prišlo do neke kontinuitete, to prekinejo s številnimi nagovori, intri, pripovedovanjem zgodbic. To so seveda že uporabili in to učinkovito (The Crown And The Ring, Warrior's Prayer), a tokrat je iz vsega tega nastalo polno nepotrebnega balasta in mašila. Naj si Joey oziroma Manowar pri kolegu Davidu DeFeisu in njegovih mojstrovinah kot Invictus, The Marriage Of Heaven And Hell, The House Of Atreus pogledajo, kako se naredi junaško, orkestralno podkrepljeno metalsko pripoved. A problem albuma niso le ti intermezzi, skladbe same po sebi niso nič posebnega. Brez fantastičnega Erica Adamsa bi bil album čisti dolgčas. Zdi se, kot da je cela instrumentalna frakcija le njegova spremljava, Karl Logan in Scott Columbus ne pokažeta praktično ničesar in tudi Joey je daleč od svoje top forme. Pesmi so skoraj brez učinkovitih riffov in solaž, Scott pa bobna osnovnošolsko preprosto s komaj kakšnim prehodom in z enakomernimi dolgočasnimi ritmi v stilu skladbe Warriors Of The World. V glavnem so le Ericove privlačne, catchy, energične vokalne linije tiste, zaradi katerih se albumu sploh splača prisluhniti. Pa tudi te linije nimajo predrznosti zgodnjih Manowar in so bolj predvidljive. Najboljše, kar album ponuja (udarna King Of Kings, epski Gods Of War in The Sons Of Odin), je bilo že slišano na EPju The Sons Of Odin, ostalo je za Manowar podpovprečno. Iz Sleipnir bi lahko nastalo kaj več, če se ne bi refren vse preveč ponavljal v zadnjem delu.
Verjetno, da bo kdo doumel to »namišljeno« veličino poklona Odinu, jaz ne. Kje je Sign Of The Hammer? Thor, the mighty, Thor, the brave, reši nas pred tem dolgčasom.

Matjaž