RECENZIJE

23. 11. 2010
Man's Gin - Smiling Dogs
Profound Lore Records, 2010

Včasih človek preprosto najde nekaj, kar išče. To je lepo. Toda včasih človek najde nekaj, kar sploh ni iskal (ali se zavedal, da išče). To pa je še boljše.
Hiter flashback: Man's Gin je projekt Erika Wunderja, ki je metalskemu svetu znan kot bobnar (in še kaj) v ameriškem post black metal duetu Cobalt, tistim manj metalskim dušam pa verjetno kot (sicer session) član Jarboe odprave. Ob tem pa naj že kar takoj na začetku opozorim, da imata glasbeni koncept in zasnova Man's Gin nekako toliko zveze z metalom, kot je električna kitara sinonim za metal. Odgovor je: »Da, ampak ...« Poudarek pa je seveda na »ampak«. Gre za večinoma akustično glasbo, ki je sicer na nekaterih mestih podprta s svojo električno in distorzirano različico, ki v nekaj komadih odigra tudi kakšno solažo, a poudarek – srce albuma – leži v akustični šeststrunki in vokalu. Tudi ritem sekcija, ki je sicer vseskozi pristna je osnovna, rockersko stabilna, a se je nikoli ne meče v ospredje. Opravlja svoje delo. V podobnem smotru Man's Gin kot zasedba ne ponujajo nikakršnih presežkov, zgolj surovo glasbo človeka. In njegovega gina. Poslušati Smiling Dogs je kot v temnem in samotnem parku počasi prazniti svojo steklenico priljubljene in poceni alkoholne pijače, medtem ko nekateri drugi glasbeni ekscesi (ki jih opisujem in s katerimi se skoraj brez izjeme ukvarjam v zadnjem času) snifajo kokain in porivajo žene tujcev na sofisticirano razvratnih svingerskih zabavah ... Pitje šampanjca z joškov in podobno – saj veste.
Poanta, skratka, je zelo enostavna, a zaradi tega nič manj pereča, niti manj boleča, temveč za zahodnega človeka precej univerzalna: »Everyone is born to be broken.« Nekateri gredo slepo naprej. Nekateri drugi pa poizkušajo prek samorefleksij in prek pred zaprtimi bari prebitih mrzlih noči ugotoviti kaj se je zgodilo ... kaj se dogaja. To za rock mentaliteto eno najbolj osnovnih vprašanj pa je seveda isto ne glede na to ali se naslanja na neizrečeno in nedefinirano romantično/erotično razmerje ki odmira, na brezposelnost ali pa na vojno v Iraku. Nevednost je že mogoče blagoslov; a to je zgolj ena plat kovanca.
Gre za izjemno življenjsko glasbo, njene teme so prizemljene, pristopi sicer ustaljeni, a organski; sledovi trpečega človeka. Naj se ne razume narobe ... ne gre za nekaj, kar se na splošno označuje kot »depresivna glasba« – Man's Gin to ni niti pod razno, vsekakor pa album vsebuje tiste tipične tragične komponente bluesa in countryja, ki poslušalca tako prek (iracionalne) glasbe kot prek (racionalne) splošnejše sporočilnosti spet in spet spominjata, da je v bolečini in trpljenju nujno tudi lepota, vznesenost ... Tako tudi s stališča tematik, ki jih Man's Gin obravnavajo ni nekih velikih presežkov. Ne v okviru country/blues/southern rocka, niti v smotru ameriškega povojnega romana (na misel mi recimo pride delo Na Cesti, Jacka Kerouaca) – alkoholizem, brezciljno tavanje (Nuclear Ambition pt.2), utapljanje subjekta v apatiji družbe, nezmožnost komuniciranja (Solid Gold Telephone), bežna ljubezenska razmerja ter (v tem primeru) zdrav in razumen patriotizem (Free) ... in tako dalje, do epskega vrhunca albuma v pesmi Doggamn. Šele tam, v zadnji skladbi, se resnično izkristalizira potencial in intenzivnost Človekovega Gina. Erik in njegovi pajdaši tu nekoliko zaidejo z ustaljenih poti v veliko bolj lucidne in interpretacijsko fleksibilne vode ... in rad bi verjel, da Doggamn nakazuje na nadaljni razvoj benda.
Smiling Dogs po občutjih, ki jih vzbuja, spominja na tiste iz legendarnega unplugged nastopa Nirvane v New Yorku; zgolj strukture so nekoliko bolj (tipično metalsko) trdne in nefleksibilne. Zaradi tega izdelek sicer izgubi nek delež izrazne moči – odvisno seveda skozi kako zelo »metalski« filter poslušamo zadevo. Toda ne glede na to gre za izjemen prvenec, ki je daleč od kakršnekoli samonamenskosti ... Gre namreč za eno tistih izdaj, ki se ti (lahko) vpišejo pod kožo, se vtisnejo v kri in tkivo ter postanejo del tebe samega.
In vrhunci? Če bi res moral izbrati bi izpostavil: Solid Gold Telephone, Nuclear Ambition pt. 2 ter Doggamn. V isti sapi pa se pridružujem tudi ne tako majhnemu številu recenzentov in kritikov, ki Smiling Dogs označujejo kot enega izmed ključnih albumov leta 2010. Skratka: »The fear in your eyes won’t get you somewhere when it’s time to fist-fuck everything« ... in vse to sranje.

Davorin

SORODNE VSEBINE:
23. 4. 2002U.D.O. - Man And Machine / Recenzije
15. 6. 2005Gjallarhorn - Nordheim / Recenzije
29. 5. 2008Brown Jenkins - Angel Eyes / Recenzije
6. 9. 2002Nocturnal Rites - Shadowland / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
7. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder, Duel, High Reeper
Rockhouse Bar, Salzburg, Avstrija
8. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder
Arena, Dunaj, Avstrija
9. 6. 2020
ODPOVEDANO! Guns N' Roses
Ernst Happel Stadion, Dunaj
10. 6. 2020
ODPOVEDANO! Elder
Vintage Industrial Bar, Zagreb, Hrvaška
11. 6. 2020
STREAM: The Canyon Observer
Kino Šiška, Ljubljana
12. 6. 2020
ODPOVEDANO! Guns N' Roses
Ippodromo del Visarno, Firence, Italija