Jeza, bes, neusmiljenje in blagi primer sinaptične vkleščenosti! To je še premalo besed, s katerimi bi se dalo opisati stvaritve Malignancy. Omenjeni newyorški band je aktiven že od leta 1992, je pa to šele drugi njihov pravi album.
Že na začetku poslušanja plate vam postane jasno, kaj vas čaka. Vse prej omenjeno in še pol zdravstvene enciklopedije zraven. Igranje je izjemno hitro in precej tehnično, še posebej s strani kitarista, ki ob vsaki priložnosti uporabi t.i. harmonicse (oz. v žargonu nekaterih kitaristov "špičak"). Redko se pojavi kak navaden enakomeren ritem, ki bi ostal za več kot 5 sekund, in tudi, če se pojavi, se ta zelo hitro obrne na glavo in spremeni v popolnoma drugačno ritmično sliko. Vmes se pojavijo tudi počasnejši breakdowni, ki še polepšajo in popestrijo celotno sliko. Outro albuma je spet popolnoma v drugačnem stilu, je pa zelo prijeten in gre v kontekst z vsem prej slišanim. Vokal je zelo globok (lahko bi rekli tipično grinderski) growl, ki je, z moje strani gledano, popolnoma nerazločen, kar se pa tiče samih besedil, so usmerjena predvsem v groteskne medicinske pojme in to dokaj strokovno podrobno. Idejno je sama plata, glede na današnje razmere, precej izvirna, ni pa posebnost, ki bi si zaslužila parado. Produkcija je zelo čista in vsi elementi so popolnoma slišni (če so razločni je odvisno od posameznika).
Če iščete melodičnost, tehniciranje na dolgo in široko, stalno ponavljajoče se riffe in spevne refrene, potem Inhuman grotesqueries definitivno ni za vas. Če bi se poslušanja tega albuma lotil laik, bi mogoče končal v kaki instituciji v belem jopiču, z rokami na hrbtu in privezan na stol. Za vse brutalce pa veselo na delo! 7/10

David