Ko sem prebral »zahtevek za recenzijo«, ki je preko elektronske pošte priromal do mene iz tabora slovenskih black metal ekstremnežev Maleficus Angelus, sem takoj trznil ob poznanem imenu. Nato je sledilo brskanje po spominu, različnih arhivih na računalniku in spletu, da sem ugotovil, za kateri band dejansko sploh gre. Ugotovil sem, da sem se v preteklosti z zasedbo srečal dvakrat v živo, in sicer v zelo kratkem obdobju; prvič konec leta 2006 v Mariboru skupaj z Naberius ter drugič v začetku leta 2007, ko so nastopili kot predskupina Dekadent. Kmalu zatem je band prekinil delovanje, ponovno zaživel v letošnjem letu in sceno v slogu »tišina pred nevihto« presenetil z novico o prvencu, ki je zaenkrat izšel le v digitalni obliki in bo po besedah banda luč sveta na fizičnem nosilcu zvoka ugledal le v primeru zadostnega zanimanja.
Novico in album seveda več kot pozdravljam, saj je slovenska black metal scena v primerjavi z ostalimi žanri bolj ali manj podhranjena in si poleg preredkih resnično aktivnih in kakovostnih bandov (po abecednem redu in na hitro na pamet: Ater Era, Dekadent, Inexistenz, Somrak), ki redno skrbijo za nove in sveže izdaje, zasluži še več podpore in pomoči pri nadaljnjem razvoju. A sedaj k vsebinski plati. S Fall Of Man iz hiše Maleficus Angelus smo na slovenskih tleh dobili (še en) band, ki svoje ideje o propadu človeštva širi večino časa s svetlobno hitrostjo. V tej zvezi skupina na svojem Facebook profilu kot vplive navaja svetovno znane zasedbe Dark Funeral, Dissection, Tsjuder, Marduk, med katerimi brez dvoma izstopajo Dissection in imajo najmanj veze z dotičnim ploščkom, medtem ko mene osebno bandova glasba najbolj spominja na precej manj znane Ragnarok z Norveške. Maleficus Angelus so torej proizvedli nekoliko več kot pol ure divje nevihte blast beatov in hitrih kitarskih riffov, z občasnimi premori pred naslednjim napadom. Če teh premorov ne bi bilo, bi bil album resnično težko »prebavljiv«, saj (ultra) hitrim delom manjka dovolj razgibanosti in zapomljivosti, po katerih slovi recimo legendarni album Battles In The North (Immortal). Namesto tega Maleficus Angelus po štirih komadih, ki primerjani med sabo ne ponujajo kaj dosti variabilnosti, postrežejo z Aftermath Of Illusions, ki se prične povsem umirjeno in postopoma razvija že poznano nevihto. Nato se album zaključi z naslovnim Fall Of Man, najmočnejšim komadom na albumu, ki ob še ravno pravem trenutku in na pravem mestu poskrbi za preobrat in ponovno željo po poslušanju. Za album, ki je nastal po šestih letih bandove neaktivnosti, zagotovo več kot solidno.