Popularnost Nightwish je že zdavnaj segla tudi do Romunije, eni njihovih najbolj vnetih oboževalcev pa morajo biti člani zasedbe Magica. Zaenkrat se jih novi Nightwish še niso preveč dotaknili, Magica se izgleda ne bodo odpovedali Tarjini “konkurentki” Ani Mladinovici in ostajajo najbližje tistemu, kar so Nightwish ustvarjali v obdobju albumov Wishmaster in Century Child.
Biti Nightwish klon je danes verjetno še kar marketinško uspešna poteza, drugače si je težko predstavljati, kako bi založba velikosti AFM Records pod svoje okrilje vzela band kot je Magica. Posnemati Nightwish je lahko, še lažje pa jih je posnemati na slab, neizviren način. Ana s svojim sopranom nima problemov peti linije blizu Tarjinih. Njena operna stran ni tako poudarjena kot pri Turunenovi, vokal je sicer prijeten, dober, natanko tak, kot bi si ga v bandu takega tipa lahko predstavljali. Če vokal le ni identičen, pa se kitarski riffi, bobnarski ritmi toliko razlikujejo od Nightwish, kot vrabci med seboj na sosedovi strehi. Le sproducirani niso tako pompozno. Na srečo vsaj klaviaturist Tuomasa ne posnema preveč, čeprav so klaviature pogosto vodilni instrument. Orkestracija je precej omejena in ne tako prevladujoča, tudi same skladbe niso prezahtevne. Slogovno so najbližje skladbam srednjega tempa že omenjenih albumov na začetku, o kakšnem hitu ni govora, vseeno je material poslušljiv, hitro obvladljiv, a bore malo privlačen. V kolikor ne bi slišal za Whishmaster bi Hereafter (zakaj me zdaj še naslov spominja na tretji album Nightwish?) veljal za soliden album, tako pa mu do tam še kar nekaj manjka. Visions Of Atlantis jih posekajo na celi črti; pred leti si ne bi mislil, da bom kdaj v kakršnikoli povezavi napisal kaj takega.

Matjaž