Machine Men so prijetno presenetili s svojim istoimenskim mini albumom in lani tudi dobili nagrado za najboljši mlad metal band na Finskem. Podobnosti z Bruce Dickinsonom in Iron Maiden so bile močno prisotne, vseeno pa je šlo za enega najboljših približkov, kar sem jih slišal do sedaj.
Vokalist Antony je sicer bolj podoben Ville Vallu, poje pa čisto drugače, v stilu Brucea Dickinsona. Njegov zadnji solo album Chemical Wedding je še vedno glavna orientacija, ko se govori o Machine Men. Na Scars & Wounds so že vnesli nekaj novih elementov, jedro pa še vedno ostaja isto. Against The Freaks, Victim in Silver Dreams (podobnost z Bruceovo Silver Wings ni samo v imenu) s hitrejšim tempom in »Smithovimi« kitarskimi harmonijami najbolj spominjata na »kemično poroko«, pa tudi temačnejši riffi in produkcija; pri Man In Chains pa se bolj približajo zelo zgodnjim Queensryche. Omenjeni naslovi ob epskem naslovnem predstavljajo najboljši del albuma in tudi ostali del je dober. Ni pa na njem tako prepričljive skladbe, kot je bila Man Inside The Machine na mini albumu.
Dokler Bruce ne izda novega solo albuma, bodo Machine Men dobra alternativa njegovim fanom. Imajo pa potencial, da postanejo še kaj več.

Matjaž