RECENZIJE

19. 3. 2020
Lost Symphony - Chapter I
XOff Records, 2020
Avtorica: Tina Urek

Ob vse večjem razrastu takšnih in drugačnih bolj ali manj modernih instrumentalnih metal pogruntavščin je težko najti nekaj, kar izstopa in ti dejansko daje željo po še. In potem so tu Lost Symphony. Za ta projekt sem prvič slišala med »nadležnimi« reklamami na Facebooku, kjer so promovirali pesem Cotard Delusion. Pritegnilo me je predvsem to, da je komad igral Satchel in je vse skupaj zvenelo izjemno dobro. Čez nekaj časa pa je v moj e-poštni nabiralnik priromal promo paket in o odločitvi za recenzijo nisem razmišljala nič dlje kot o hladnem pivu v petek zvečer. Ker pa gre za projekt epskih razsežnosti, bo za razumevanje treba napisati kar malo več kot en stavek.

Lost Symphony so nastali leta 2015, njihov namen pa je povezati klasične simfonije in heavy metal. Simfonija, drama, pompoznost, emocije in virtuoznost gredo z roko v roki tako pri klasični glasbi kot pri kitarski solaži v heavy metalu. Multiinstrumentalist in producent Benny Goodman ter njegov brat Brian (kompozicija) sta k projektu tako povabila še Coryja Pazzo (bass, kitara), Kellyja Kereliuka (kitara), Paula Lourenca (bobni) in Siobhana Cronina (viola, violina). S pomočjo mnogih znanih glasbenikov, ki jih bom naštela v nadaljevanju, bodo Lost Symphony v letošnjem letu izdali albuma Chapter I in Chapter II ter EP The Five Stages of Death and Dying. Sicer bi bila pri bandih takih najav nič kaj vesela, a pri Lost Symphony sem po poslušanju Chapter I precej nestrpna, kaj vse še lahko pripravijo za naslednike. Ne bom pisala o tem, kako je nastal omenjeni album, je pa pomembno dejstvo, da je pri večini komadov sodeloval žal že preminuli Oli Herbert, kateremu je izdaja tudi posvečena. Poleg njega svoje kitarske spretnosti med drugimi kažejo še Bumblefoot (Sons of Apollo), Richard Shaw (Cradle of Filth), David Ellefson (Megadeth), Jeff Loomis (Arch Enemy), Satchel (Steel Panther) in Marty Friedman. Po tehtni odločitvi sem se odločila tudi za to, da vas seznanim s komadi na ploščku:

Singularity (feat. Oli Herbert, Bumblefoot & Ethan Brosh)
Premeditated Destruction (feat. Brock Richards, Richard Shaw, Jimi Bell & Matt LaPierre)
This Life Moves Too Fast (feat. David Ellefson, Jeff Loomis & Jimi Bell)
I Felt a Funeral in my Brain (feat. David Ellefson & Joey Concepcion)
Cotard Delusion (feat. Oli Herbert & Satchel)
Catnip High (feat. Conrad Simon & Matt LaPierre)
In a World (feat. Oli Herbert, Matt LaPierre & Conrad Simon)
Requiem (feat. Marty Friedman, Oli Herbert, Matt LaPierre & Conrad Simon)
Lacrimosa (feat. Oli Herbert & Angel Vivaldi)


Vsak posamezen komad vas bo popeljal v svojo dimenzijo, mene pa so še posebej navdušili trije. Prvi je This Life Moves Too Fast, na katerem najbolj od vsega izstopa prav tradicionalen kitarski zvok Jeffa Loomisa. Ob prvem poslušanju sem bila tako sigurna, da poslušam neko solažo Arch Enemy. Izjemno pozitiven, energično nabit, a čisto nič prenasiten. Je treba pa vedeti sledeče – bobni so tako zelo v ozadju, da so skoraj neslišni. Kar je tudi bolj ali manj točen podatek za celoten album – shredanje, shredanje in še več shredanja! Kot da bi gledali plesno bitko je tu poslušanje kitarskega boja! Ellefson vs. Loomis vs. Bell – thrash vs. prog/death vs. rock. Odlično! Naslednjega, Cotard Delusion, pa omenjam samo zaradi dejstva, da na njem svoj talent pokaže Satchel. Mene je absolutno sezulo, saj tako čustvenega igranja od dotičnega kitarista nisem pričakovala. Za vse nevedneže, gre za člana kontroverzne glam metal zasedbe Steel Panther. Drugi na lestvici izbora najljubših pa je Catnip High. Slednji izstopa, ker nas edini odpelje v vode modernega instrumentalnega progressive/djent postmetala. Namesto (zgolj) borbe »kdo bolje solira« se komad razvija tudi preko različnih ritmičnih vložkov in sozvočij. Zadnji, ki mi je pa še posebno popihal na dušo, pa je Requiem, ki se poigrava z (verjetno da vsem) znano skladbo klasične glasbe. Temu primerno je dodatno obogaten z orkestralno in godalno spremljavo ter mu zato pripada tudi mesto tehnično najbolj dovršenega komada albuma. Počasno razvijanje, ustvarjanje glasbene nasičenosti, ekstaza, ki traja dobrih 10 minut. Vrhunsko! Glede na to, da je Marty Friedman sodeloval pri zgolj enem, dotičnem komadu, je bila ta odločitev več kot pravilna. Requiem vas bo res popeljal do sanj in nazaj. Pri poslušanju glasbe, ki jo je ustvaril projekt Lost Symphony, ne potrebujete čisto nič drugega kot to. Glasbo. Vsak moteči dejavnik bi namreč uničil ekstazo, ki vam bo dvignila kocine pokonci in vas popeljala v drugi svet.

SORODNE VSEBINE:
19. 10. 2018Umrl je Oli Herbert / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
24. 9. 2020
Marax - Still Think You're Holy? - A Tribute to Eliminator (EP)
Recenzija
23. 9. 2020
Finntroll - Vredesvävd
Recenzija
18. 9. 2020
Teufel - Temni Grad Smrti (EP)
Recenzija
16. 9. 2020
Uada - Djinn
Recenzija
10. 9. 2020
Nefarious Vermin - Elongated Misery
Recenzija
7. 9. 2020
Mephistophelian - Anotos
Recenzija
4. 9. 2020
Iz ropotarnice: Morgul - Lost in Shadows Grey
Recenzija
24. 8. 2020
Ozzy Osbourne - Ordinary Man
KONCERTI & FESTIVALI
25. 9. 2020
12. MetalWitch
ČinČin Tobačna, Ljubljana
25. 9. 2020
ODPOVEDANO! Eruption
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2020
Vulvathrone
Dvorišče MC Pekarna
26. 9. 2020
Deathfest 2020
Bukarešta, Romunija
26. 9. 2020
Metalitalia.com Festival 2020
Live Music Club, Trezzo sull'Adda, Italija
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana