Long Distance Calling je nemška post-rock skupina, ki je nekaterim slovenskim poslušalcem znana že nekaj časa, saj so leta 2010 poleg Swallow The Sun kot predskupina nastopili na turneji New Night Over Europe švedske zasedbe Katatonia.
Njihov zaščitni znak so skoraj izključno instrumentalne pesmi in na vsaki izdaji doslej se je vedno znašel le en komad z vokalom. Na prvencu Satellite Bay (2007) so k sodelovanju povabili Petra Dolvinga (The Haunted), ki je zapel v Built Without Hands, na drugem albumu Avoid The Light (2009) je v The Nearing Grave za mikrofon poprijel Jonas Renkse (Katatonia), na tretjem, samonaslovljenem albumu Long Distance Calling (2011) pa je nekdanji vokalist ameriških Anthrax John Bush s svojim glasom dopolnil pesem Middleville. Z aktualnim albumom The Flood Inside Nemci takšno tradicijo opuščajo. Delno je k temu prispeval lanski odhod enega od ustanovnih članov, klaviaturista Reimutta von Bonna. Zamenjal ga je Martin Marsen Fischer (Pigeon Toe, ex-Fear My Thoughts), ki je v skupino vnesel nekaj svežine, zasedba pa se je odločila njegov izvrstni rokerski vokal vključiti v več, natančneje tri od osmih pesmi. LDC se že od samega začetka ne ozirajo na žanrske okvirje, še manj pa že tako ohlapne definicije relativno mladega glasbenega žanra, kot je post-rock, v katerega jih večina umešča. Pri oblikovanju aktualnega ploščka je sodelovalo tokrat še več ljudi kot sicer: komadu Welcome Change sta svoj pečat vtisnila Vincent Cavanagh (Anathema) ter norveški pevec in tekstopisec Petter Carlsen, za bolj bluesovske dele na albumu pa sta zaslužna Henrik Freischlader in Robot Koch (Jachoozi), če omenim le nekaj imen. Po besedah članov njihove pesmi zrcalijo celo paleto vsakdanjih čustev, od veselja, žalosti, evforije do jeze in vsega vmes. Torej vsa čustva s sivih področij življenja in ravno slednja želijo LDC izraziti s svojo glasbo. Veliko so eksperimentirali z različnimi klaviaturskimi zvoki in kitarskimi efekti in se ritmično skušali izogibati tradicionalnim ritmom, čeprav z njimi v nekaj pasažah ne bi mogli bolje zadeti, na primer v refrenu pri Welcome Change ali Tell The End. Nasprotno pesmi Breaker in Nucleus močno spominjata na starejši material, z izjemo daljših, zanje neznačilnih solaž na kitari.
Nemci so z zadnjim albumom, predvsem s pesmijo Ductus, ki so jo kot prvo razkrili javnosti, pri svojih poslušalcih sprva vzbudili precej mešane občutke. Bolj eksperimentalni in poskočni ritmi ter orientalske melodije niso za vsako uho, podobno kot odmevajoči kanonični zvočni odseki v pesmi Waves. Inside The Flood je ena bolj energičnih pesmi, ki lepo slika mentalno podobo poplave, tako tiste v naravi kot tudi občasne poplave in vrtinčenja čustev v naših glavah. Dejstvo je, da LDC glasbo primarno ustvarjajo zase in se zato ne ukvarjajo s tem, ali bodo ljudje nove pesmi sprejeli ali ne. Glede na dosedanji uspeh njihove turneje s Sólstafir, Sahg in Audrey Horne sklepam, da je njihovim oboževalcem The Flood Inside več kot všeč.