Pot, ki si jo sam ustvarjaš. Cesta, po kateri se manj potuje. Tista, na kateri si ti vodja – ne tista, ki ji slepo slediš. Način, kako potuješ, da najdeš samega sebe, in skrivnosti, ki čakajo nate na tem svetu. Svoboda misli – svoboda duha.

Zgornji umetniški zapis razlage ideologije in imena, za katerim se skrivajo ekstremni groove metalci iz Romunije, sem si izposodila iz osebnega opisa banda, ker je pot, po kateri bi moral vsak izmed nas. Vsak, ki ne želi biti ena izmed ovac. Vsak, ki želi biti črna, ne bela ovca. Left Hand Path so s svojo potjo pričeli leta 2016, v začetku letošnjega poletja pa so izdali prvi, samonaslovljeni EP. Šest komadov (vključno z introm) predstavi zelo razgibano glasbo zasedbe, ki preigrava nekakšen ekstremni death metal, z elementi groova in pa tudi kakšen breakdown ali djent moment se najde vmes.

Dvominutni intro nam da vedeti, da bomo prisluhnili modernemu, tehnično dovršenemu in hitremu death metalu. Takoj je jasno tudi, da je produkcija albuma precej solidna, saj se odlično slišijo vsi instrumenti, zvok bobnov je res dober – predober? Sledi mu The Hole in Man, ki je morda klasičen, večkrat slišan groove/melodic death metal komad, pa vendar gre hitro v uho. Rezke kitare, natempirani bombi, melodija in občutek, da poslušaš Arch Enemy z moškim na vokalu. Linija – refren – linija – prehod – refren … standard. Nič novega torej, morda so tukaj sledili še tisti polno zasedeni cesti. Zadnja minuta komada sicer obeta več in začne vleči novo pot. Cognitive Ills začne z bolj globokim, manj melodičnim in tehnično bolj podkovanim stilom. Dvojna fusa, skoraj da blackmetalski vokal in hm … zanimiv zvok basa. Skoraj da malo preveč surov oz. nekako »šlampast« na momente? Saj veste tisto, ko se ti zdi, da zraven slišiš še udarec po drugi struni oz. nek čuden rezek dodatek. Ko se osredotočiš na bas, ga res ne moreš ne slišati. Sicer zelo obetaven komad, a z neposrečenim dodatkom. Egoschism. Tisti izmed bolj modernih, ki spominjajo na progressive, djent in še kaj zraven. Začuda pa je zvok tu precej boljši. Se pa z vsako minuto bolj sprašujem, ali gre za naklikane bobne ali pa samo tako zelo natančno poprodukcijo. Hm. Aja, pa prvi breakdown smo tudi dočakali. Tisti pravi, globoko kruleči. Samonaslovljeni komad je verjetno celo meni osebno najljubši na izdelku. Fantje so poskrbeli za pravo dozo lomljenja ritmov, tehnično dovršenost in ravno pravšnjo vključenost globokega growla, ki se skorajda skrije za instrumentalnimi lomilci. Brez nepotrebne melodije, če pa že je, je veliko bolj temačna. Počasni progressive kitarski solo vložek, bas z odličnim zvokom, ki nekako spominja na vse bolj popularni fretless in šepet vokala. Ja, absolutno, skorajda 6-minutni vrhunec EP-ja.

Za zaključek poskrbi Greater Than Us, ki pa je ponovno veliko bolj klasično deathmetalski. Še vedno so vanj vpleteni neki moderni vzorci, pa vendar ne gredo v takšne višave kot pri predhodniku. Vsekakor korekten zaključek res precej dobrega izdelka.