Gods of Violence je eden izmed tistih albumov, za katere že veste, kako bo zvenel, preden ga sploh slišite: kot razredčena verzija Phantom Antichrist ... ki je zvenel kot razredčena verzija Hordes of Chaos ... ki je zvenel kot razredčena verzija Enemy of God ... ki je zvenel kot razredčena verzija Violent Revolution, s katero so Kreator pred zdaj že davnimi 16 leti posneli enega izmed boljših novodobnih albumov in postavili temelje temu, kako naj izgleda thrash v 21. stoletju.
Pri svojem početju pa niso le tako previdni in predvidljivi, temveč so z leti izgubili skorajda vso ostrino, ki so jo ob svojem preporodu tako čudežno našli. Komadi so avtopilotski (za avtopilotsko publiko), narejeni tako, da ugajajo, še več, narejeni so načrtno, da pašejo koncertni publiki. Bandi danes pač večino denarja zaslužijo na ta način, in Kreator se tega zelo dobro zavedajo, navsezadnje nam že stavek na njihovi spletni strani (Germany's biggest EXPORT in thrash metal) daje vedeti, da gre le še za band, ki samega sebe vidi zreduciranega v produkt.
Na Gods of Violence je prvinskega thrasha bore malo. Komade sicer sestavlja tudi nekaj hitrih, udarnih riffov, a imamo občutek, da so tu zgolj za okras oziroma ker pač sodijo na album banda, ki se promovira kot thrash zasedba. Srž komadov predstavljajo dolge, povečini preveč ponavljajoče se melodične spevne pasaže, tako spolirane in neškodljive v svoji biti, da lahko album mirne duše poslušate v družbi celotne družine, še najraje med nedeljskim kosilom. Naslovni komad, za katerega so pred dvema mesecema objavili tudi video, je eden izmed redkih svetlih primerov, kjer melodičnost lepo komplementira brutalnost, in slednja ni le banalen privesek prve, četudi niti pri tem, kot najboljšemu z albuma, ni šlo brez nepotrebnih, prej omenjenih spevnih delov.
Produkcija, za katero je ponovno poskrbel Jens Bogren, dodatno poudari melodično noto banda. Ventorjev boben je nežen kot že dolgo ne, vokal kar se da čist, bas zgolj za v ozadje, pohvaliti pa je treba solaže, ki so zares dodelane in edine kontrirajo dejstvu, da je band kreativno bankrotiral. Besedila ostajajo na spodobnem nivoju, a se tudi tu opazijo najslabši vplivi šolanja pri Manowar (ponavljanje in mejitev na samoparodijo – Satan is Real?) in Iron Maiden (ponavljanje enega in istega refrena v nedogled).
Ne pomnim, da bi kadarkoli obstajal še kak (večji) thrash band, ki bi se obdržal v isti zasedbi polnih 16 let. Sodeč po tem izdelku kvarteta iz Essna si tega niti ne smemo želeti.