Že nekaj mesecev si vrtim prvenec in še vedno nimam jasne predstave. Na prvo uho gre za melodični death metal s prepletom dveh divjih, globokih vokalov, podkrepljenih s kitarskimi aranžmaji kot jih lahko slišite pri Old Man's Child. A po nekah poslušanjih album gotovo ni samo to.
Uvodno nas pozdravi preplet sintetičnih basov ter cerkvenih zvonov, teatralni ženski vokalni lead, v ozadju pa koračniški snare boben, nato pa kar naenkrat vse hkrati butne v obraz. Kmalu se na račun tega pokaže prva slabost albuma, ki je težka zapomnljivost, saj se često prepletajo kitarske linije, klaviature, solaže, dva vokala in hitri bobni, kar je ... preveč. Četudi so komadi izredno raznoliki, so strukture tako zahtevne, da le s težavo sledimo dogajanju. Kot glavni element prvega komada gotovo prepoznamo čisti ženski vokal ob clean kitarah, ki se pojavi v več komadih. Sledi »MySpace hit« Verbum Pythonicum, ki od vseh komadov deluje najbolj konsistentno. Uvod naslednjega nas popelje v vojne čase prejšnjega stoletja, kjer uvod radijske pesmi prežene bombni napad, nekaj kar bi prepoznali tisti, ki so igrali Fallout 3. Z inštrumentalnim komadom se album nadaljuje nekoliko bolj zamorjeno, melodično blackmetalsko, prežeto z wah solažami in klaviaturami, ki pa v določenih trenutkih bodisi zaradi površnosti, bodisi zaradi produkcijskih kiksov na čase zvenijo grdo, kakofonično, narobe. Sledijo še kompleksnejše strukture, med katerimi v ospredje stopi tudi bas brez prečk, mnogo pa je tudi efektov na sami kitari. Plošča do kraja nadaljuje v tem duhu in poslušalca hkrati navduši ter popolnoma zmede prej omenjeno hibo prenatrpanosti vseh aranžmajev, prepletom treh vokalnih linij, često spreminjajočih zvokov kitare in nekaterimi drugimi dejavniki, ki dajejo občutek, da je band šel v studio nekoliko prehitro. Ploča se izteče s filmskim outrom, ki vse skupaj umiri in postavi na mesto.
Vizualno plošča izgleda precej mračno, tako po naslovnici kot tudi artworku v bookletu, zaradi česar je tekst težko berljiv. Sicer pa priporočam, da se potrudite, kajti gre za nekaj resnično mojstrsko zapisanih verzov z globokim sporočilom. Band se ukvarja z eksistenco družbe, ki jo bo zdaj zdaj zamenjal ali pa vsaj dopolnil stroj; podobna sporočila sicer lahko srečamo pri domačih Neurotech.
Plošča je vsekakor plod dolgoletnega ustvarjanja in teži k dovršenosti, ki pa ni v celoti dosežena. Gotovo ni nekaj, kar bi nasitilo ljubitelje stare šole in ne gre računati, da bi prirasla k srcu po prvem poslušanju. Priporočam tistim, ki si za glasbo vzamejo dovolj časa in ki so v času hitre minljivosti informacije še sposobni zadržati fokus na enem ploščku nekaj mesecev.