Stratovarius je za Tima Kotipelta sedaj preteklost in zaenkrat je vse svoje moči usmeril v svoj drugi solo album Coldness. Na prvencu je pokazal, da tudi z njegovimi solo izdelki velja resno računati, da ne obvlada le petja, ampak da je sposoben v lastni režiji narediti kvaliteten album.
Že sam naslov Coldness nakazuje na to, da bo album zvenel bolj tipično finsko kot orientalsko obarvani prvenec. Tako tudi je, vplive melodičnega finskega metala in nekoliko temačnejše atmosfere je nemogoče prezreti. Timo jih je zelo dobro vnesel v klasični heavy metal, ki je bil osnova že Waiting For The Dawn albuma. Paralele s Stratovarius ostajajo v največji meri pri vokalu, sama glasba je dosti manj pompozna in bolj direktna. Glasba je tu podrejena vokalu, Timo je odlično opravil svoje delo, ni silil v višave, odpel je suvereno, preudarno, kar velja tudi za instrumentalni del albuma. Klasični metalski riffi igrajo pomembnejšo vlogo od solaž, vendar Timo je Michaela Romea (Symphony X) (kitare igra še Juhani Malmmberg – Tunnelvision) seveda poklical, da bi odigral tudi kakšno solažo. Te pa ne izstopajo iz samega koncepta albuma in niso predolge, ne preveč virtuozne tudi ko se spustijo v duele s klaviaturami (Janne Wirman – Children Of Bodom). Pri pesmih se je Timo s »pomočniki« (ostala sta še Jari Kainulainen – Stratovarius, Mirka Rantanen – Thunderstone) orientiral na srednji tempo, med najboljše skladbe sodijo Reasons, Around, Take Me Away, nekaj pa je tudi hitrejših »izletov«, Seeds Of Sorrow, Can You Hear The Sound.
Coldness ne dosega spektakularnosti, virtuoznosti in pompoznosti, ki bi si jo verjetno želeli Stratovarius fani. Lahko pa Timo s Coldness seže tudi do publike, ki je Stratovarius niso imeli.

Matjaž