Odkrito povedano nisem imel pojma, da so Kampfar pred dvema letoma ob koncu nastopa nekje v Nemčiji napovedali svoj konec. Kakšen konec naj bi to bil oziroma ali naj bi to bil samo daljši kreativni premor, tudi zdaj nisem podrobneje raziskoval. Dejstvo, da so se stvari po promociji odličnega celovečerca Profan nekoliko umirile, mi je delovalo povsem naravno. Kakor tudi okoliščina, da je band po tako dobrem albumu potreboval pač nekoliko več časa, da je posnel njegovega naslednika. Ta je v začetku maja ugledal luč sveta, odziva pa se na ime Ofidians Manifest.

Začetni krik, ki služi kot nekakšen intro, a za razliko od tistega na albumu Mellom skogkledde aaser ne predstavlja samostojnega komada, spominja ravno na dotični izdelek. A začetni krik ni edina stvar, zaradi katere se prebujajo spomini na dobre stare viže iz hiše Kampfar. Njihov najmlajši varovanček se po eni strani močno spogleduje s starimi časi, medtem ko hkrati predstavlja logično nadaljevanje predhodnika, s čimer se postavi ob bok ostalim kreacijam modernega black metala. Kdor si torej želi tiste tipične kampfarovske melodike, začinjene s pravo dozo agresije, kakor se jo pričakuje od klasičnega black metal banda, si bo lahko postregel z več kot samo komadom ali dvema iz dotičnega bifeja. Po drugi strani pa je Dolk ponovno postregel s pestro mešanico najrazličnejših vokalov, pri tem pa na pomoč poklical celo dve gostujoči pevki, in sicer Agnete Kjølsruds, ki je v preteklosti pomagala že tudi Dimmu Borgir, in Marianne Mario Moen. Obe na svoj poseben način dodatno začinita pesem, hkrati pa so ravno ti številni mali, a nikoli pogrešljivi dodatki, ki naredijo album dodatno zanimiv in do določene mere nepredvidljiv.

In iz katerih kotov še pozdravlja predhodnik? Največja povezava s tem je ustvarjena z uporabo rokersko obarvanih melodij, ki jih danes v black metalu ne manjka. S tem se v glavnem razlikuje glasba sodobnih Kampfar od njihovih začetkov, ko je bil zvok kitar bolj distorziran, bolj nečist, melodije pa dosti bolj poganske, medtem ko je torej danes več čistih zvokov, manj romantike in več psihedeličnih momentov.

Kdor je istega mnenja kot jaz, da je dobro, da so Kampfar ustvarili ta album, bo vesel tudi dejstva, da jih bo letos konec leta lahko ponovno videl v živo na slovenskih tleh. Mali bratec našega največjega festivala, Winter Days of Metal, vabi tokrat v Bohinjsko Bistrico ravno z nastopom recenziranih Norvežanov. Se vidimo!