Finski metalci iz močvirja Kalmah so po kar dolgem zatišju letos predstavili njihov sedmi studijski izdelek, ki so ga poimenovali kar Seventh Swamphony. Melodični death metalci, ki metalsko močvirje naseljujejo že od leta 1991 (do leta 1998 pod imenom Ancestor) nažalost niso tako dobro poznani kot njihovi jezerski sorodniki Children Of Bodom, kljub temu da je njihova različica finskega melodičnega death metala dosti boljša.
Album s hitrimi kitarskimi riffi in simfoniko otvori naslovni komad Seventh Swamphony, ob poslušanju katerega takoj vemo, da imamo opravka s Finci. Razlog za to so definitivno kitarske linije, ki v nekem momentu spominjajo celo na Wintersun, vokal pa je za spremembo pri Kalmah veliko bolj brutalen kot pri ostalih zasedbah dotične zvrsti. Seveda pa ne smem pozabiti omeniti hitrih solaž in preigravanj brez katerih očitno nobena finska zasedba enostavno ne zmore. Naslednji komad Deadfall je za odtenek počasnejši od predhodnika ampak kljub temu ne izgubi energije, ki se jo pričakuje od severnjakov. O sami sestavi komada ni kaj govoriti, kajti zasedba ni prestopila nobenih meja klasik. Pikemaster je še ena izmed s kitarami preveč okičenih klasik, ki ne preseneti v nobeni minuti komada. Hollo, sedem in pol minutna stvaritev albuma, temačna balada o umirajočem v močvirju in odvzeti duši. Depresiven, black metalski pridih, clean vokal in primerna solaža, ki služi kot prehod v bolj simfonični, ritmično obarvan zaključek. Rešitev klasičnega albuma, ki bi ga poslušali enkrat in odvrgli nazaj v temačne globine. Windlake Tale je zopet eden izmed tistih že slišanih, medtem ko je njegov naslednik Wolves On The Throne bolj počasen, brutalen, manj melodičen s strani kitar. Balzam za ušesa ob poslušanju banda, ki prekomerno posiljuje kitare. Tokrat Kalmah za spremembo krajšo solažo prepustijo raje basistu, seveda pa na svoj račun prideta tudi kitarist in klaviaturist. Verjetno bi bila užaljena, če ne bi. Predzadnji komad, ki ga album ponuja, je Black Marten´s Trace, ki ga boste verjetno boljši poznavalci zasedbe ravno tako označili za Kalmah klasiko. Zadnjega, The Trapper, sigurno ne boste zamenjali z Iron Maiden klasiko The Trooper, je pa kljub temu dober zaključek močvirske simfonije.
Album, ki ni nič daljši od štirideset minut, ponuja osem klasičnih komadov in od tega ga morda dva rešujeta nazivov živi dolgčas ali prevečkrat slišano. Tisti, ki prisegate finskemu melodičnemu death metalu, ga le poslušajte, drugi, ki ga prezirate, pa o tem presodite sami.