Pred kakšnim dobrim letom sem prvič slišal za obstoj skupine Jess And The Ancient Ones (JATAO na kratko). Brez natančnega poslušanja sem jih kar odpisal kot še eno skupino, ki se poskuša priklopiti na vlak naraščajočega trenda obuditve psihedeličnega okultnega rocka iz sedemdesetih. Prav tako se mi je dozdevalo, da skušajo brezsramno kopirati vse marketinške vrline in trike The Devil's Blood, tudi kar se ženskega vokala tiče. No, pri vseh teh predsodkih se niti nisem kaj preveč motil, edina napaka je bila le, da JATAO niso kar »še ena« skupina, temveč so po kvaliteti povsem primerljivi omenjenim. Po nedavnem razpadu The Devil's Blood pa so tudi vredni in legitimni (prestolo)naslednik tega droge zlorabljajočega, s hudičem prešuštvujočega in nostalgičnega rock & roll gibanja.
JATAO nam torej po lanskoletnem istoimenskem prvencu ponujajo drugi odmerek glasbene omame v obliki EP-ja Astral Sabbat. Kot je zaznavno že iz imena zasedbe, je osrednji dejavnik glasbe talentirana pevka Jess, ki s svojim zvenečim glasom postreže poslušalcu z zapomnljivimi verzi ter nalezljivo spevnimi refreni, hkrati pa njen glas ohranja tisti kanček zloveščega pridiha, ki nam daje vedeti, da nimamo opravka s popolnoma nedolžno in neškodljivo muziko. Pri tem je treba poudariti, da tudi ostali muzikanti niso od muh, saj v skupini med drugim igrata kar dva člana finskih death metal pošasti Demilich. Ti glasbeniki skrbijo za poskočne kitarske riffe, subtilne solaže, »proggy« klaviature ter funky basovske linije, bobnar pa ima nekajkrat tudi priložnost histerično premlatiti svoj set in ne samo tolči enakomernega ritma. Vendar pa instrumentalna podlaga nikoli ne zablodi v psihedelijo, slišano na drugem albumu že omenjene »Hudičeve Krvi«.
Na žalost je izdelek s slabo polurno minutažo kar rahlo prekratek. Poleg himnične naslovne skladbe je tu še priredba stare nemške rock skupine Shocking Blue, ki se v tej izvedbi in kontekstu sliši nenavadno naravno. Zvok JATAO se deloma navdihuje tudi pri omenjenem bandu in tako je komad primeren in ustrezen poklon idolom, po katerih se zgledujejo. Za konec nam plošček postreže še z epsko balado More Than Living, ki poskrbi za nadvse čuten zaključek.
Pričujoči EP je priporočljivo poslušanje za vse, ki ne vihajo nosu in ušes nad malo manj ekstremnimi in brutalnimi zadevami, pač pa jim občasno paše tudi kakšna bolj zabavna in rahlo bolj »pop« muzika. Primerno za poslušanje med vožnjo (ali letenjem z metlo) na naslednje sobotno čarovniško rajanje.