Čeprav so šele pred letom dni izdali pravo mojstrovino Thane To The Throne, se Jag Panzer že vračajo z novo. Z Mechanized Warfare je eden najbolj podcenjenih bandov v heavy metalu le še povečal niz odličnih albumov, s katerimi navdušuje najbolj zahtevne sladokusce te zvrsti.
Album se s Take To The Sky začne zares veličastno. To je njihova tipična himna, ki jo v prvi vrsti s svojim izrednim vokalom zaznamuje Harry Conklin, ki se na celi plošči predstavlja v zares vrhunski formi. Najbolj se izkaže prav v refrenu, ki so že od nekdaj njihova močna stran. Seveda komad ni brez njihovih tipičnih solaž. Naslednji, Frozen In Fear, je najudarnejši na plošči. Zaradi melodičnejših kitar ter, zopet, refrena gre zelo hitro v uho, je zelo na nivoju uvodnega komada, spominja pa na njihovo zgodnejše obdobje. Sledi odlična polbalada Unworthy, ki jo zaznamuje bolj maidenovski riff in gregorijansko zborovsko petje. Naslednji trije komadi so srednjega tempa z bolj trdimi kitarami, med katerimi je tudi The Scarlett Letter, ki je nekako še najslabši komad albuma. S himno Cold Is The Blade pa pridemo do njegovega naslednjega vrhunca; odlični kitarski riffi in refren, veliko vlogo pa imajo tudi violine, ki so že standardni instrument v njihovi glasbi. Zanimiva sta tudi naslednja komada srednjega tempa, Hidden In My Eyes ter Power Surge, kjer Harry na trenutke zveni kot Halford. Za konec pa nam, kot je že v navadi, z epsko All Things Renewed postrežejo s še eno poslastico.
Brez dvoma bo Mechanized Warfare ena izmed najboljših plošč letošnjega leta. Če bi v kakšni šoli obstajal predmet heavy metal, potem bi bili Jag Panzer zagotovo omenjeni v učbenikih med poglavjem »Kako v 21. stoletju posneti odlično heavy metal ploščo v duhu osemdesetih, ki zveni moderno«. Mladi bandi, učite se od njih! Klonov dobrih bandov (veste katerih) je več kot preveč.

Matjaž