Na današnji dan
1987
Death Angel izdajo debitantski album The Ultra-Violence, ko ima bobnar Andy Galeon komaj 14 let
NAGRADNE IGRE
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

30. 9. 2013
Ivje - Descending Through Halls of Agony
samozaložba, 2012

Najprej nekaj besed o tem, zakaj sem se odločil, da v zadnji tretjini leta 2013 recenziram album iz leta 2012. Razlog je povsem preprost: Ivje so izdali svoj prvenec v samozaložbi, to pa se je zgodilo tako na tiho in brez »pompa«, da je šla izdaja povsem mimo mene – in verjamem, da tudi mimo večine slovenske in ostale black metal publike. In ker je prvenec te tudi sicer dokaj skrivnostne slovenske zasedbe izredno poslušljiv, bi bilo škoda, če se o njem ne bi prelilo nekaj virtualnega črnila.
Zaradi številnih zapletov in težav z iskanjem »ta pravih« članov banda, Tine Bregar (lead kitara), Tine Horvat (bobni) in Tilen Benda (ritem kitara) niso kaj dosti nastopali v živo (čeprav to tudi zdaj počnejo bolj poredko), dolgo časa niso izdali prvenca in tako se je posledično okoli njih zgradil nek skrivnosten mit. Verjamem pa, da zna biti ta skrivnostnost zdaj, ko je prvenec »zunaj«, bandu v znatno korist, saj je radovednost scene toliko večja. In radovednost bo poplačana. Ivje igrajo black metal, ki objektivno gledano/slišano ni nič posebnega. Trojica (oziroma kvartet, če štejem zraven še Žigo Lumperta na vokalih) se poslužuje klasičnih black metal prijemov, zapakiranih v sodobno razumevanje te zvrsti, podobno kot to počnejo primorski Ater Era. Ne gre torej za direkten udarec na nos, temveč za počasno in vztrajno osvajanje duše poslušalca v pretežno srednje hitrem tempu. Razgibano bobnanje, daleč od monotonega menjavanja od blast beatov do dvojnega basa in nazaj, pomeni hkrati tudi razgiban black metal, nenehno menjavanje ritmov, ki pa je povsem naravno in tekoče. Nikakor pa ne bi označil Descending Through Halls of Agony le kot srednje hiter album, ker bi bilo to več kot podcenjevanje, saj je le-ta iz vidika dinamičnosti izredno pester, vse skupaj pa podčrta še edinstvena atmosfera, zaradi katere je treba na album gledati kot na celoto, ne pa se preveč ozirati na posamezne komade.
To, kar na zvočni ravni bandu še manjka, saj je zvok povsem generičen oziroma povprečen in ne vsebuje elementov specifične prepoznavnosti, ta nadoknadi z zelo lepim kontrastom med surovim black metalom in nežnimi, na clean kitari osnovanimi melodijami, podčrtano z odločnim basom. Z atmosfero, ustvarjeno brez klaviatur, ki poslušalcu daje neposreden občutek, da za glasbo stoji neka osebna ideja (morda izpoved?), neka močna čustva in s tem lastna identiteta.
In čeprav sem zapisal, da je v primeru Descending Through Halls of Agony nesmiselno osredotočanje na posamezne komade, bi vseeno izpostavil enega, in sicer Navje zaradi slovenskega besedila in načina njegove predstavitve na sredini komada, ko black metal vokal zamenja globok glas in recitiranje.
Album, ki bi mu v živo najraje prisluhnil sede in miže.

SORODNE VSEBINE:
24. 12. 2002Bad Blood - To Sin By Silence / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
23. 4. 2024
Godspeed You! Black Emperor
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
23. 4. 2024
Consumer, Trigger
Kontejnr, Postojna
23. 4. 2024
Northern Revival
Dvorana Gustaf, Maribor
24. 4. 2024
Srd, Ater Era, Britof, Ayd
Orto Bar, Ljubljana
24. 4. 2024
Marduk, Origin, Doodswens
Revolver Club, San Donà di Piave, Italija
25. 4. 2024
Godspeed You! Black Emperor
Kino Šiška, Ljubljana