Da so osvojili jezik, ki rani, po dveh izdanih kratkih ploščah Narrow The Way (2014) in Trespassers (2015) februarja letos dokazuje band Ithaca s prvencem The Language of Injury.

Pri tem je treba izpostaviti vsestransko pevko Djamilo Azzouz, ki zna besedilom posoditi svoj glas tako agresivno kričeče kot čisto in melodično. To součinkuje s prepletom žanrov, kot sta na albumu prevladujoča metlacore in postmetal. Tako so tudi kitare včasih razglašeno nervozne, vrstijo se »chugga chugga« breakdowni, a tudi melodični in umirjeni deli. Nasploh je celotna zvočna podoba albuma nadvse nepredvidljiva in noro razgibana. Presenetljivo, saj le štirje od desetih komadov presežejo mejo treh minut, sam album pa ni daljši od pol ure. Nikoli zares ne veš, kdaj jih boš skupil s salvo našpičenih žebljev in kdaj si boš lahko malce odpočil na fakirski postelji.

New Covenant album odpre na razmahnjeno kaotičen način. Najprej z distorzijo in strumnim ritmom bobnanja, nakar kitarista Sam Chetan-Welsh in Will Sweet poskrbita za kot nož ostre kitarske linije. Ustrezno na naslovnici albuma najdemo podobo kuhinjskega pripomočka – takšnega za rezanje velikih kosov mesa.

Takoj za prvim komadom pa še bolj nasilno in turbulentno nastopi Impulse Crush. Izmenjava krikov med Djamilo in Samom v drugi tretjini komada skupaj s težkimi riffi deluje še posebej pohabljajoče.

Neverjetno je tudi, kako spretno v Secretspace ponavljajoči riffi pripravijo poslušalčevo glavo do tega, da prične počasi, a odločno kimati, potem pa melodija preide v kitarsko zelo melodičen in umirjen del, ki spet pridobi na udarnosti s tremolo pickingom.

Slow Negative Order s sicer zanosnim bobnanjem Jamesa Lewisa nekoliko upočasni tempo albuma in uporabi Djamilin čisti vokal kot podlago, kar ustvari težko atmosfero. Ta se razpusti z naslednjim instrumentalnim No Translation, ki je umeščen kot presečišče albuma in preigrava rahločutno kitarsko melodijo z nekaj odmeva, služi pa tudi kot posrečen prehod v naslovni The Language of Injury, enega izmed bolj melodičnih komadov. V njem je pevkin čisti vokal napram njenemu growlu domala mističen.

Predzadnji Gilt in končni Better Abuse zaokrožita album, pa tudi sam zvok skupine Ithaca. Gre za preigravanje melodij razbohotene zlovešče teme, ki jo tu in tam pretrgajo lahkotnejše barve tonov.

Z The Language of Injury je londonski peterec Ithaca ustvaril soliden album, ki kaže potencial hardcore popeljati dlje iz njegovih okvirov. Težki deli so agresivni in neizprosni, melodični pa brzdajo bes in blažijo celotno zvočno podobo, ki zajema občutke melanholije, bolečine in nezadovoljstva.