Ta nizozemsko-nemška zasedba me je presunila na več kot le eni ravni. Nič nenavadnega sluteč sem EP Chaos Death Reincarnation vzel s sabo na zimski sprehod, ki se sploh ni izkazal za sprehod ampak je bil bolj kot karkoli drugega aktivno poslušanje.
V grobem gre pri Isthar za precej sofisticiran black metal, oziroma njegov spin-off. Pravzaprav spin-off ni primeren izraz; pravilnejši bi bil space-off – torej prostor (obstoj) zunaj filmskega kadra; prisotno neprisoten – in obratno. Medtem, ko je black metal v svoji osnovi ideja, se v njegovem space-offu pojavljajo še vse možne (tako eksperimentalne kot »zgolj« ne-kanonične) oblike izražanja, ki so sicer težje dojemljive in popisljive, a zato nič manj tu. Oziroma tam; odvisno od stališča opazovalca. Stilno bi jih recimo lahko označili kot nekakšen bežen hibrid med novejšimi Nachtmystium in Deathspell Omego; zvočno bližje prvim, atmosfersko pa drugim.
Chaos Death Reincarnation ponuja res zgolj tri skladbe in dva povezovalna intermezza, a s stališča kvalitete in intenzivnosti bi več materiala zgolj skisalo izkušnjo. Ni to ravno Vojna in mir, niti Zločin in kazen, prej kakšna Kafkova Preobrazba. Zvok je za band, ki je album izdal v samozaložbi, neverjetno čist in produkcija profesionalna. Noben instrument ne izvisi v miksu in EP priporočam poslušati na boljšem ozvočenju, kjer basi lahko res pridejo do izraza. V negativni kategoriji bi izpostavil edino bobne, ki so sicer čisto na mestu, a zvenijo malenkost preveč plastično, da občasno ne bi bili moteči. Izdajo sicer občasno pesti tudi predvidljivost struktur in ritmov; dejstvo, da je glasba precej novodobno black metal kaotična nekako ne gre z roko v roki s prejšnjo trditvijo, a na nek čuden način obema sferama EP-ja uspe soobstajati. Od militarističnega komada Chaos, do shizofrenega Death do Reincarnation, ki je epski po dolžini, a lirski po občutju, izdaji uspe obdržati svoj lasten duh in iskrenost.
Vsled manjka kakršnegakoli širšega konteksta, v katerem Isthar stojijo in mislijo, je mogoče edino smotrno, da zaključim na tem mestu, ko je rdeča nit še vidna. Za zaključno misel pa tole: Isthar je definitvno band, ki se ga splača spremljati v prihodnosti; niso edini v svojem podžanru black metala, imajo pa izrazito jasno glasbeno vizijo in voljo do izraza. Opomba sebi: resnično moram nekako nekje dobiti njihov prejšnji material …

Davorin