»Kakšen bo album? Ali bo boljši kot Brave New World? Kakšna je Nickova prva kompozicija?« Nešteto vprašanj se je pojavljalo pred izidom najbolj pričakovanega heavy metal albuma leta 2003. Na drugo vprašanje bo vsak odgovoril pri sebi, kot ga tudi postavil na določeno mesto med trinajstimi, a dejstvo je, da je Dance Of Death zelo dober album; no, seveda ne pričakujte, da boste slišali novega The Number Of The Beast, Powerslave ali kaj od ostalih mojstrovin do vključno Seventh Son albuma, zadnjega od »železnih devic«, o kateremu lahko govorimo le v superlativih.
Mislim, da ni potrebno preveč poudarjati značilnih Maiden elementov, na katerih temelji tudi najnovejša izdaja. Single Wildest Dreams, ki kljub preprostosti potrebuje nadpovprečno število poslušanj, da se v celoti »usede« v uho, odpre album. Nikakor pa ta ne sodi med najprivlačnejši del albuma. Nimam si kaj, da ne bi tu takoj omenil vojaški ep Paschendale. Kar se tiče pisanja epov so Maidni še vedno brez konkurence in Paschendale, čeprav ne najbolj tipičen, sodi med najveličastnejše njihove kariere. Naslovne skladbe (če obstajajo) so vedno nekaj posebnega in tokrat ni nič drugače. Dance Of Death je posrečena kombinacija heavy metala z epskimi, orkestralnimi in folk elementi, ki jo zaznamujejo »poskočne« pasaže, kitarske harmonije v drugem delu in zelo dober refren. Slednje velja tudi za New Frontiers, prvo skladbo Nicka McBraina. Bravo Nicko, »we want more!« V nekaterih delih spominja na čase iz srede osemdesetih, je hitrejšega tempa, s poudarjeno ritem sekcijo, solaže seveda ne manjkajo. V podobnem stilu, prav tako hitrejšega in vseskozi dokaj enakomernega tempa, a z bolj Brave New World kitarami, je Rainmaker. Naslednja zelo zanimiva je trša, kompleksnejša Montsegur, kjer Bruce poje bolj v stilu svojih solo plošč. Med obema zadnjima omenjenima pa je prostor za No More Lies, nekakšno mešanico med Brave New World in The Clansman, a z ne tako mogočnim refrenom, kot ga imata obe. Pobeg od tradicionalnih Maiden zvokov predstavlja uspela zaključna akustična balada z orkestralno spremljavo Journeyman. Za vsemi omenjenimi pa po privlačnosti zaostajajo Gates Of Tomorrow, Face In The Sand in Age Of Innocence, za katere upam, da jih v živo ne bodo igrali.
Pri Dance Of Death ne gre za nikakršno revolucijo, Maidni ostajajo Maidni. Držijo se svojega zmagovitega recepta, ki ga vedno začinijo s čim novim. In tako naj tudi ostane.