Bil je dan izida te plošče, ko sem se v poznih večernih urah vračal domov in z mojega obraza se je dalo zlahka prebrati: »Imam nove Maidne in zdaj jih grem poslušat.« Naslednji dan sem se pojavil nekam slabe volje, se usedel, naročil pir, grdo pogledal naokrog, prižgal cigaret in skozi dim siknil: »Nova plata od Maidnov je za en kurc!«. Ja, res je bilo tako. Po prvem poslušanju se zdi vse tako čudno, zabrisano. Glasba je zahtevna, pa še vse tri kitare je nekako zajebano spraviti v ušesa, razen če nimaš takih kot Miki Maus. Ploščo je treba parkarat obrnit, potem pa padeš v Maiden občutek! In sem res... Takole gre to: kot ste lahko že prebrali v prilogi Kmečkega Glasa, je prišel Bruce Dickinson nazaj k bendu in s sabo pripeljal (tudi nazaj) še Adriana Smitha. Rezultat tega so tri kitare in legendarni Bruce-Maiden vokal. Naj se sliši še tako neverjetno, Brave New World je nadaljevanje prejšnje plošče Virtual XI. V tem stilu so sestavljeni komadi, uvodi in akustični deli,... Ampak da se razumemo, glasbeno, Bruce pa je na svojem vokalu ohranil vse kvalitete, ki jih je bilo slišati na njegovih solo ploščah. Bobni so, da se razumemo tipični Maiden. Kot je pri Iron Maiden že v navadi, so vsi komadi na plošči dodelani do potankosti, tako da boste imeli obilo težav z izbiranjem najljubšega. Brave New World je zelo podobna in hkrati zelo različna plošča. Skupne elemente lahko najdete v katerikoli prejšnji njihovi plošči, ob poslušanje pa dobili občutek, da še nikoli niste slišali ničesar podobnega. Še nekaj: tale recenzija je brez pomena in napisana samo zato da zapolnemo prostor na strani – plošče bendov kot so Iron Maiden ne potrebujejo tehničnega pregleda niti ne a testa.