Insidious Disease je »all-star« (death) metal zasedba, sestavljenka članov Morgoth, Dimmu Borgir, Napalm Death, Nile, Angelcorpse idr. Želja po glasbenem death metal stampedu na »old-school« način je osnovna ideja vodje Dimmu Borgir, Silenoza, ki se je s tem hotel pokloniti svojim vplivom s konca osemdesetih / začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Po ustanovitvi oziroma napovedi projekta ni bilo ne duha ne sluha o konkretnih posnetkih ali celo izdaji le-teh. Šest let kasneje pa je letos končno odjeknila novica, da so death metal ambasadorji podpisali s Century Media Records ter da nameravajo izdati plošček v »starošolski smrt metal« maniri.
Pri Insidious Disease ne moremo govoriti o death metal odličnosti, o riffih, ki izstopajo, o premišljenosti. Tu se omenja le stvari, izključno povezane s krutostjo, divjaštvom, mesnim klanjem in ostalimi rezalnimi aktivnostmi. Kitare so odličen prikaz olupljenih strun ob zvokih magičnih groove brutal pasažah, ki nenehno preskakujejo iz hitrih v srednje in počasne tempe, a vedno smiselno in brezkompromisno. Riffi so mastni, težki, distorzija na 11, zvok je lepo umeščen v srednjih basovskih tonih, ki kažejo vzgojo s strani stare švedske šole (Nihilist …) v kombinaciji z zgodnjimi ameriškimi death metal izdajami druge polovice osemdesetih. Solaže se v kadencah izkažejo, do potankosti izpeljane lead sekcije so prej pravilo kot izjema. Atmosfera je vedno molovske narave, tu ni prostora za »srečne« melodije. Heavy as fuck. Legendarni Marc Grewe spušča krike iz najtemnejših globin sveta, vpliv Schuldinerja, delno Tardyja ter Van Drunena iz zgodnjih Pestilence in Asphyx plošč je tu, tako kot pri Morgoth izdajah, očiten. Shane Embury in Tony Laureano dajeta destruktivno ritem podlago, ki je same po sebi nikakor ni za zanemariti. Odlična osnovna pokritost zvoka je neizstopajoča, a opazna oziroma slišna, kot se za ploščo takega kova in žanra spodobi.
Produkcija je (kot smo tudi navajeni pri top budget glasbenikih) odlična in skoraj »premočno« zveneča. Skoraj. Zvok je svež in organski, a vseeno ne preveč kičasto moderen, kar bi dejansko pokvarilo celotno sliko. Včasih je »brutal in raw« najbolj efektivna stvar, zavrtite si katerokoli Obituary izdajo, med Slowly We Rot in Xecutioner's Return ni bistvene razlike. Glavni poklon, logično, pripade najbolj vplivnemu death metal bandu in obenem najljubšemu bandu Silenoza in Graweja, floridskim Death in »mastermindu« Chucku Schuldinerju. Odlična priredba legendarne Leprosy lepo zaokroži cel tribute začetni death metal sceni.
Album ne predstavlja česarkoli novega, inovativnega ali presenetljivega. V bistvu to tudi nikoli ni bil namen tega »all-star« projekta. Je le poklon inovatorjem, glasba lastnih spominov, na srečo narejena v pravi metal maniri.

Tilen