Od preboja na mednarodno sceno so bili In Flames vedno praktično med tistimi, ki so na novo postavljali trende, katerim so nato sledili mnogi bandi z obeh strani Atlantika. V »težkem« melodičnem sektorju so vedno bili korak pred ostalimi, najsi gre za studijske albume ali nastope v živo. S Come Clarity pa se ta situacija ne bo nič spremenila.
Obvezne stilske korekture, ki jih vpeljujejo na vsakem albumu, tokrat ne pomenijo eksperimentiranja naprej v iskanju nečesa novega, ampak po eni strani vrnitev elementov iz preteklosti ter po drugi nekakšno nadgradnjo zadnjih albumov. Tipične kitarske harmonije spet igrajo večjo vlogo, refreni so izredno spevni, clean vokali so v njih vse bolj prisotni, v bistvu se pa skozi cel album srečujemo z neprestanim kombiniranjem čistih in agresivnih vokalov. V primerjavi s predhodnikom so dvignili tudi hitrost, udarnost s thasherskimi riffi (npr. Scream, Vacuum), malo zreducirali eksperimentiranje s klaviaturami, a zaradi tega album ne zveni nič manj moderno. Rezultat vsega tega je prisotnost večjega števila njihovih klasičnih himen kot kadarkoli prej v preteklosti. Lepo presenečenje je skladba Dead End z uspelim vokalnim kontrastom med jeznim Andersom in nežnim ženskim švedske pop pevke Lise Miskovsky, kot že rečeno pa hitov kar mrgoli, od baladne naslovne skladbe, zelo spevne Crawling Throught Knives, groovy Leeches, udarne Take This Life itd.
Na Come Clarity so In Flames spet bolj direktni in spevni, album ni tako revolucionaren kot prejšnja dva, bolj se zdi kot iskanje neke idealne kombinacije med modernim in tradicionalnim, trdoto in melodiko. Čisto idealno še ni, se pa zdi na pravi poti proti temu.

Matjaž