RECENZIJE

23. 11. 2020
In Flames - Clayman (20th Anniversary Edition)
Nuclear Blast, 2020
Avtorica: Mateja Felc

Se je komu kdaj zgodilo, da je bil razočaran nad prenovo nečesa njemu ljubega? Izhajajoč iz tega vas, cenjene bralce, vprašam, ali je možno, da In Flames razočarajo? Na žalost je z moje strani odgovor pritrdilen.

Kultni Švedi so svoje delo sicer vselej vrhunsko opravili, nekje do albuma Sense of Purpose v prvih letih novega stoletja žagali, kot se spodobi, in si zares zaslužili žig »metal glasba« v vsej veličini. Ali stanju po letu 2010 botruje starost članov ali modna muha »dejmo sprobat neki novga«, ostaja neznanka, zdi pa se, da so »ogenjčki« izgubili svoj žar in ostrino, v svoje plate vnašali vse več elektronike (kar sicer ni vedno napačna poteza), v predzadnjem albumu pa je čutiti skoraj pop komercialni pridih. Nimamo kaj, stvari se spreminjajo, novosti pač sprejmemo ali pa band za vekomaj pozabimo v kotu.

Ko sem pred časom izvedela za »remake« starega albuma In Flames, sem dobila metuljčke in se spomnila, da mojim doma že res dolgo niso krvavela ušesa s poslušanjem gruljenja švedskih plamenčkov. 30 let po začetku banda in 20 let po tem, ko so v svet poslali album Clayman, so se ga odločili znova posneti in osvežiti. Ker sem vizualni in likovni človek, mi je v oči najprej padla »frišna« naslovnica starega albuma, ki so jo zares dobro prefrizirali. Vitruvijev človek v kvadratu in krogu je dve desetletji pozneje še bolj zažgan in razpokan, utelešenje bandovega zvoka – glineni človek – je na sliki ravno takšen, kakor bi moral biti takrat.

Prvi riffi so mi pognali kri po žilah in me vrgli nazaj v čas – kakor bi plato znova poslušala prvikrat. Glede na tečno razpoloženje tistega dne so takšne težke kitare in Andersovi growli več kot pasali. Na pol poti se komadi niso zdeli čisto nič drugačni kot na izdaji leta 2000, kar se ni skladalo z oznako »Remastered«. Album je z originalno tracklisto od prve do zadnje pesmi nedotaknjen – morda je hotel Anders preizkusiti, če njegovo grlo še prenese growle. Po komadu Another Day in Quicksand, ki je prvotno nastopil kot zadnji na albumu, so šele sledile »remastered« pesmi. Začne se – sicer presenetljivo – orkestralno instrumentalno Themes and Variation in D-minor, ki se zdi kot instrumentalni miks delčkov bandovih pesmi. Naslednja osvežena pesem je klasika Only for the Weak, ki je razočarala kot prva. Kitare se zdijo medle in puste, kljub temu da se bolje sliši vmesne riffe. Prav tako je precej drugačen vokal, ki je v originalu metalsko težak in rezek in mu v primerjavi z njim manjka še kar precej energije. Bullet Ride ima podobne vokale kot Only for the Weak – growli sicer obstanejo, čisti vokali pa za trenutek spomnijo na kakšne neizkušene nu-metal novince. Malenkost boljši je Pinball Map, ki večinoma sestoji iz growlov, krivulja pa se pri zaključku s Clayman zopet obrne navzdol – učbeniški primer, da novo ni vedno boljše.

In Flames smo vajeni kot težke, energične in napadalne, da je to melodic death metal, pri katerem nam ušesa krvavijo. Spremembe so neizogiben del umetniškega procesa, sploh pri starih mačkih, kot so švedski ogenjčki. Menim pa, da so bile skozi zadnjih nekaj albumov te spremembe malenkost preveč »soft«. Ne gre zanikati zmožnosti Andersovega vokala, Bjornovih prstov na kitari ali ritma bobnarja, ki vihti paličice. Komadi so spevni in gredo v uho, manjka pa malo več plamena, da zažge naše ušesne dlačice.

SORODNE VSEBINE:
10. 4. 2008In Flames - A Sense Of Purpose / Recenzije
11. 6. 2003In Flames - Trigger EP / Recenzije
13. 12. 2002In Flames - Reroute To Remain / Recenzije
1. 10. 2000In Flames - Clayman / Recenzije
KONCERTI & FESTIVALI
9. 3. 2021
ODPOVEDANO! In Flames
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
12. 3. 2021
Ancient, The Stone, Morost
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
20. 3. 2021
Heidelberg Deathfest 2021
Heidelberg, Nemčija
22. 3. 2021
Opeth, The Vintage Caravan
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
23. 3. 2021
The Mission, Phantasmagoria
Klub Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
28. 3. 2021
Draconian, Nightfall
Viper Room, Dunaj, Avstrija