Nevzgojenec Mika Luttinen in njegova pijana druščina je ustvarila že deveto studijsko apokalipso. Na njej ostajajo pri pogruntavščini, ki so jo iz black metala ustvarili kar sami ter jo krstili za »nuclear metal«.
Na Pro Patria Finlandia ponovno demonstrirajo svoje prevejene kvalitete – igranje hitro kot hudič, z občasnimi vpadi srednjega tempa, pri čemer ne izpade kakšna melodična pasaža, kakršnih smo pri finskih provokatorjih vajeni že s prejšnjih plošč. Bobnar Reima Kellokoski se lahko ponovno pohvali z velikim številom udarcev na minuto, kitarista prakticirata jasne, preproste riffe v za Impaled Nazarene lastni maniri, bass linije Mikaela Arnkila pa so, kot je tudi že v navadi, potisnjene nekoliko v ospredje. Mikino skoraj histerično verbalno skrunjenje vsega živega in mrtvega pa je tako ali tako zaščitni znak Impaled Nazarene.
Pričujoči album je bližnji sorodnik predhodnika All That You Fear, v povprečju pa za odtenek še hitrejši in brutalnejši. Tokrat so Impaled Nazarene vključili tudi kakšen element iz svojega zgodnjega obdobja, najde pa se tudi kakšen del, ki preveč spominja na že slišan Impaled Nazarene material. Brez presenečenj pa Pro Patria Finalandia tudi ni: Leuchorrhea je inštrumental, ki spominja na Hypocrisy, kakšen element zadiši po death metalu, pa tudi kitarski solo del na Kut je za Impaled Nazarene vse prej kot tipičen.
Pod črto je Pro Patria Finalandia štirinajst hitrih, preprostih in učinkovitih komadov, ki predstavljajo Impaled Nazarene v zanje tipičnem slogu, ki tudi na tem albumu ohranja svojo ostrino in samosvojost.

Matija