Naj mi Bob prizanese, ampak dolgo sem rabil, da sem spregovoril o tej plošči. Zakaj težko je padla Bobova luč v moje srce ob poslušanju senc v svetlobi. Prvo kot prvo, Bob je enako bog, zato ga omenjam večkrat. Drugo, Immolation so eni še redkih death metalcev, ki imajo po skoraj dvajsetih letih svoj zvok in nudijo kvalitetne izdelke. Tretje, naslov plošče nima nobene zveze z razporejanjem svetlobe v prostoru – kakorkoli obrneš, Boba vidiš povsod, njegove luči je vedno ravno prav.
Sedaj pa se obrnimo k izdelku, ki me je sprva razočaral zaradi dveh dejstev. Precej krajši je kot njihovi običajni CDji (malo nad trideset minut), ima še bolj nenavadno produkcijo kot Failures For Gods in tretje, besedila so malce manj Immolation (glede dolžine, besednih figur, skritih sporočil). Nauk: ne poslušajte mp3 kopij in najprej poglejte skupino v živo, potem pa CD sede kot Bobove solaže v komadu Close To A World Below.
Tako sem storil jaz in Bob je bil zadovoljen. Dovolil mi je vstop v kraljevstvo, kjer kraljujejo sence Luči. In jaz sem uvidel. Hvala Bobu! Novi Immolation so dokaz, da po dolgem času ustvarjanja še vedno lahko narediš zanimiv in dober izdelek. Po nekaj poslušanjih slišiš, da je Ross Dolan še vedno eden najboljših vokalistov v death metalu (poskusite kruliti in ob tem biti izredno razumljivi), da je Steve Shalaty za razliko od Alexa Hernandeza bolj dinamičen bobnar, kar se tiče počasnejših delov in da si tudi sam izmisli veliko dobrih ritmov in prehodov. Seveda ne moremo mimo dejstva, da Bob Vigna in Bill Taylor nudita najbolj grozljive in strašne riffe daleč naokoli, ter da večno kitarsko piskanje in najbolj odbite lestvice in harmonije solaž niso samo v domeni Treya Azagtotha ipd., ampak da imajo tudi Newyorčani (pomnimo samo moč Terrenca Hobbsa iz Suffocation) stil, ki občasno Floridčane poseka huje kot kak tropski orkan. Pa še to – koliko bandov se lahko pohvali, da v več kot desetih letih ob istem producentu (Bob je izbral Paula Oroffina) vsaka plošča zveni drugače (včasih bolje, včasih slabše, vsekakor pa ima Shadows In The Light 100x boljši zvok kot Harnessing Ruin in Failures For Gods skupaj).
Manjka epskih komadov kot so bili (skorajda trademark) po osem minut dolgi Unholy Cult, The Devil I Know, prej omenjeni Close To A World Below, saj se jim približa v dolžini samo Whispering Death (vendar samo šest minut). Vendar ko slišiš vmesni del pesmi Passion Kill (zakon, kot tankovska bitka, Bob in Bill sta norca), preobrate v pesmi World Agony (za katerega so posneli cheap spot, ki nikakor ne ustreza Bobovi »slavi«), ko se ti zatrese hrbtenica ob hladnosti pesmi The Weight Of Devotion, veš da je to to. Rečeš Bobu Bob in uživaš. Grafika, za katero je odgovoren Svencho iz Aborted, po odličnosti dosega ploščo Harnessing Ruin. Kot zmeraj, celoten paket je vreden svoje cene. Pri Immolation je pač težko izgubiti, čeprav Shadows In The Light dviguje marsikatero obrv. Kar je prav – zakaj bi nonstop poslušal eno in isto ploščo? Bow to Bob! Za tiste, ki se ne strinjajo, naj bo Bob milosten z vami! Zbobom!

Ivan