Vse prevečkrat se mi dogaja, da izdelki nekega banda po udeležbi koncerta dobijo povsem nove razsežnosti. Včasih postavim vrednost plat v višje spevnosti, drugikrat pa v nižje. Še slabši primer je, če vseh novih izdelkov po koncertu preprosto ne doživljam vsaj približno tako kot sredi nastopa.
Danci so si s svojo koncertno kilometrino sicer že pridobili večje poznanstvo, saj imajo od leta 2010, odkar obstajajo, za seboj že konkretno število nastopov, med drugim tudi v Sloveniji. Pri nas so nastopili februarja 2012 (Menza pri koritu) in izrazili svoje občutenje težke kovine. Koncert je ponudil atmosfero z megalomansko udarnostjo. Umetno ustvarjena megla, za osvetlitev le stroboskop in punk/hardcore odnos pevca med samo publiko ter trenutki, ko je vokalist Filip s svojim norenjem izginjal in se prikazoval izza meglenega zidu. Nastop, ki je v družbi This Gift Is A Curse in Iamdisease še najbolj (pri)zadel tiste, ki so se zapili. Na drugi strani so bili namreč trezni pod večjim vplivom kaotičnosti in nepoznanih drog. Doživetje, ki je dodobra spremenilo osebni odnos do glasbenih viž skupine Hexis in predvsem do njihovih nadaljnjih izdelkov. Band je na letošnji evropski turneji Slovenijo žal preskočil in presenetljivo je ta trend v podobnih žanrskih okvirih zadnje obdobje kar prepogost.
Abalam je po demo izdaji, dveh splitih in treh EP-jih pravzaprav prvenec. Komad Tenebris je bil vključen že v lansko split izdajo (z Redwood Hill), ostalo pa je izključno svež material. In kaj Hexis sploh igrajo? Še najboljša primerjava so Celeste, ampak samo kot referenca, saj jih kljub podobnosti ne dosežejo. Velikokrat se omenjajo tudi primerjave z Deathspell Omega in Portal, ampak (!) z opombo, da do slednjega prihaja predvsem zaradi fanboyjev znotraj banda, za kaj drugega ni nikakršnih argumentov. Kvantiteta je tisto, kar je pri Hexis poglavitni cilj. Kaotičen in z disonanco prepojen blackened hardcore. Z letošnjo izdajo so produkcijo napram starejšim izdelkom izkristalizirali, a to ne doprinese prav veliko. Struktura komadov ima dokaj preprosto formulo: malo uvoda ali še raje sploh nič in izlivanje žolčnih krikov skozi grlo pevca ter udarnost preostalih članov, ki s srednjeveško strastjo mučijo svoje inštrumentalne žrtve. Plata ima namreč huronsko udarnost in nekateri deli navdušijo, drugi pa s ponavljanjem že kar dolgočasijo, tako da se po dobrih 35 minutah ne zgodi 'klik', ki bi te spodnesel in vrgel v delirij. Album se potlej po vsej blasfemiji zaključi s srečno številko trinajst, skladbo Inferis, ki je tudi daleč najdaljša pesem (8:57). Ravno zaradi minutaže pa je po vsej verjetnosti tudi ne bodo nikdar ponudili v posluh na koncertu.
Z letošnjo turnejo, ki nas je preskočila, je tako šla po zlu tudi opcija za živo izkušnjo prvenca. Abalam kljub čistejši produkciji in večji magnitudi prinese manj kot predhodniki v preteklosti. Naprezanje banda, da bi bil boljši, ni prineslo želenega. No, mogoče se mnogi ne bodo strinjali, a tako sem zapisal. Hawk.