Eklatanz oz. David C., ki stoji za nemškim DSBM solo projektom Heretoir, je lansko poletje izdal svojo prvo kompilacijo, naslovljeno Substanz. Na prvem CD-ju so na novo posnete in zmiksane pesmi z leta 2009 izdanega EP-ja .Existenz., na drugem pa še prvotni posnetki. Mednje je vključil še nekakšen intro Aura ter zaključno pesem Snow Colours, ki zveni kot predelana in izpopolnjena verzija skritega posnetka na koncu omenjenega EP-ja. Na novo je posnel tudi nekaj pesmi z drugih starejših izdaj: Herbswind in Trümmerwelten s splita The World Comes To An End In The End Of A Journey (s Shyy, Soliness, Thränenkind, Ethereal Beauty, Dopamine in Dernier Martyr, 2009) ter Nihil s splita Wiedersehen – Unsere Hoffnung (s Thränenkind, 2010).
Komaj leta 2006 osnovani band ima poleg izvrstnega samonaslovljenega prvenca Heretoir (2011) v svoji diskografiji torej že lepo število studijskih izdelkov. Glede na nizko produkcijo nekaterih pesmi, sploh z EP-ja .Existenz. (ki je v bistvu rahlo obdelana verzija dema Existenz iz leta 2008), kompilacijo na novo posnetih pesmi osebno pozdravljam, saj tako prideta tudi v glasbi bolj do izraza turobnost in difuznost, ki ju navzven zrcali že naslovnica, delo Davidovega kolega Markusa Siegenhorta (Lantlôs, Herbst).
Že na starih posnetkih skoraj nečloveško zveneč vokal je na novih veliko manj hreščeč in bolj dodelan, sploh v pesmi Ein Schrey In Die Nacht. Bobni so prav tako bolj ritmično točni, naravni in z več globine, bas kitara in činele pa ne sekajo več neusmiljeno v ospredje pred kitare, saj prav slednje v več nasnetkih snujejo nosilni steber glasbene biti Heretoir. Seveda pa imajo tudi starejši posnetki svoj čar, sploh za ljubitelje bolj surove produkcije. Pesem Herbstwind je odličen primer, ko je original kljub bolj puhli produkciji boljši kot njegov prerojeni soimenjak, saj veliko bolje zrcali jesensko melanholijo ter s tem odraža večno iskanje tistega, česar nikoli ne bomo našli. Nasprotno pa se v zasanjani akustični baladi Verblasst šepetavi vokal na novejšem posnetku lepše dopolnjuje s kitaro, kar je bila pravzaprav njena edina hiba na starem posnetku. Prednosti boljše produkcije so najbolj slišne v najdaljši, skoraj devet minut dolgi pesmi Ausgeburt, saj nadgrajevanje istega riffa z več variacijami in pristopi resnično pride do izraza le s pomočjo dodelane produkcije – lepo se prelivajo ponekod bolj in drugod manj odmevajoči kitarski efekti ter tako harsh kot občasni clean vokal. Človek ob poslušanju zlahka izgubi občutek za čas in stik z resničnostjo.
Kompilacija je nekakšen kompromis za zbiratelje, saj je EP izšel v omejeni nakladi in ga je težko dobiti, po drugi strani pa z njo Eklatanz dokazuje, da se ničesar ne sramuje in da je pripravljen delati na sebi, ter posledično razkriva v katero smer razvija svoj projekt Heretoir. Predvidoma bo že letos izšel nov, po vrsti drugi album in zanimivo bo slišati, kateri žanr bo prevladoval na njem – black metal, depresivni rock ali shoegaze. Ali pa bo morda spet mešanica vsega? Odgovor ve le Eklatanz, saj sam sebe najbolje pozna oziroma kot pravi tudi sam: »Nosce te ipsum.«