Ko sem se komaj začel spopadati s Sandstorm Chronicles, me je naključje pripeljalo do tega, da sva se s kolegom zapletla v eno izmed številnih debat o glasbi, zaradi česar je bilo samo vprašanje trenutkov, kdaj bo padla kakšna beseda še o recenziranem albumu. Ni trajalo dolgo in že je kolega, ki je boljši poznavalec te death 'n' roll zasedbe iz Primorske, navrgel primerjavo s Carcass oziroma natančneje povedano z njihovim albumom Heartworks. Kot vsi vemo, tudi samo enkrat izgovorjena beseda neustavljivo leti, zato me ta primerjava od takrat do pisanja teh besed nenehno preganja (in verjetno me bo še kar nekaj časa, do neke neznane točke v prihodnosti, ko se mi bo album Sandstorm Chronicles tako zelo usedel v podzavest, da bo tam lahko stal in deloval sam in na lastnih nogah).
Zgornja primerjava pomeni seveda dvoje. Po eni strani nakazuje na bojazen, da gre za kopiranje ali ponavljanje nečesa, kar si je nekdo drug zmislil že kar nekaj časa nazaj. Naj vas pomirim, temu sploh ni tako. Po drugi strani pa primerjava z entiteto, kakršna Carcass nedvomno so, seveda pomeni tudi odraz določene stopnje kakovosti. In bodite pomirjeni še enkrat, temu je zagotovo tako. Hellcrawler niso preprosto (morda je bolje reči »le«) melodični, temveč kot je kolega Tilen v opisovanju prvenca Wastelands, ki ga še nisem imel priložnosti slišati, poudaril, gre pri njihovi glasbi za skupek najrazličnejših zvrsti, ki so združene pod enim skupnim imenovalcem, in sicer že omenjenim death 'n' roll. Ker so Primorci torej neobremenjeni z žanrskimi mejami, a se pri muziciranju vseeno držijo nekega grobega okvirja, imamo na aktualnem drugem ploščku opravka z osmimi različnimi komadi, ki se med seboj razlikujejo po pristopu; včasih dominirajo ritmi iz sveta thrasha, najde se kakšna heavy pasaža, nemalo je pankovskega pristopa in tudi d-beat ritmov. Na drugi strani pa imamo skupno rdečo nit, in sicer na zvočni in besedilni ravni, vse skupaj pa je osnovano na nalezljivih in zanimivih deathmetalskih riffih in dvoglasnih kitarah, ki sicer ne odkrivajo tople vode, vendar nudijo vsem ljubiteljem tovrstnega žanra pravšnjo mero zabave. Tako malo več kot pol ure dolg album mine zmeraj z željo po ponovnem poslušanju. Sploh v avtu zna poskrbeti tale plošček za dobro popestritev.