Najprej so osvajali prestol, nato so postali kralji vseh kraljev, zdaj pa očitno nameravajo držati ta položaj. Evolucija, prikazana skozi naslove plošč, napredek viden tudi v produkciji in razvoju stila floridske death ekstremnosti, katero tvorijo Erik Rutan, Randy Piro in Derek Roddy.
Za razliko od predhodnika so Hate Eternal ponudili resda še vedno hitri death metal, vendar z mnogo podrobnostmi, ki vlečejo ta band iz povprečja. Roddy še vedno blasta non-stop, vendar se tokrat dejansko sliši, kaj igra, kombinacije činele-snare-pedali so še vedno fenomenalne, vendar se njegovo tehniciranje izkaže v zadnjem komadu. Rutanovi vokali so totalna kruljačina, polna sovraštva do ustaljenih norm, tradicije, medtem ko so kitare še vedno precej odbite – od straight death metal riffov do neverjetnih lead in solo delov, ki jih Rutan razvija že od Ripping Corpse dalje. Ta tip je definitivno genij, kot recimo Azagtoth. Vse skupaj je bolj zanimivo zaradi precej dobrih besedil, ki so odprta interpretacijam. Morda ni tako energičen kot je bil predhodnik, vendar v mnogo pogledih boljši. Hate Eternal brez težav lahko ostanejo na prestolu kot kralji vseh kraljev in si nad morjem povprečnosti današnje ekstremne glasbe s ponosom rečejo I, Monarch.

Ivan