Zanimiv band so tile Hammerfall. Skoraj vsak album je slabši od prejšnjega, njihova popularnost pa iz albuma v album narašča. Vrh tega navideznega paradoksa pa so dosegli prav s Chapter V, na katerem so res pokazali najmanj v svoji karieri. V kolikor bi sedaj izdali »best of«, bi na njem bila kakšna skladba z zadnjega albuma samo zaradi tega, da bi bili zastopani vsi albumi. Nadaljevanje tega trenda res nihče ne potrebuje in na srečo jim je s Threshold le uspelo obrniti krivuljo navzgor.
Hammerfall imajo to slabost, da so stilsko dokaj omejeni, iz svojih okvirov lahko delajo le majhne korake in zato morajo v tem ne velikem manevrskem prostoru narediti najboljši možni izdelek. In tokrat jim je v album uspelo vnesti opazno več inspiracije, življenja, kompaktnosti in predvsem svežine kot na Chapter V. Hammerfall dobro vedo, kaj njihovi fani najraje slišijo in to so heavy himne z zelo spevnimi refreni, »sing along« deli, preprostimi, dodelanimi melodijami, ki hitro ostanejo v ušesih. Vedno pa pride prav tudi kakšna počasnejša, udarna himna z močnimi, »acceptovskimi« back vokali. In prav takih skladb na Threshold ne manjka: Threshold, Natural High, na Hearts On Fire spominjajoča Fire Burns Forever, Carved In Stone, Titan in še kakšna. Našel bi se tudi kakšen »filler«, brez tega pri njih po prvencu ne gre, a teh niti ni dosti. Boljše ideje je opaziti predvsem pri kitarah, kjer sta Elmgren/Dronjak uporabila dosti zanimivih, tradicionalnih metalskih riffovskih variant (manj je že večkrat samo pri Hammerfall slišanih vzorcev), pa tudi Joacimove vokalne linije so spet bolj žive in dinamične.
Hammerfall fani se bodo s Threshold gotovo hitro spoprijateljili, album je res korak v pravo smer. Vseeno pa se pri poslušanju ne da znebiti občutka, da je pri njih res vsak riff, vsaka poteza, melodija do potankosti premišljena. Več predrznosti, spontanosti v stilu njihovih glavnih vplivov iz osemdesetih bi jim samo dobro delo.

Matjaž