Nič novega v poglavju številka pet, bi bila najkrajša ocena novega albuma Hammerfall, ki sicer s pokončno držo, brez okov, ostajajo nezlomljivi pri svojem poslanstvu, branjenju »true« heavy metala.
Vse ideje, ki striktno ne sodijo v koncept Hammerfall, člani uporabljajo za stranske in solo projekte in mogoče jim ne bi škodilo, če bi tudi pri Hammerfall kdaj pa kdaj naredili korak stran iz že preveč predvidljivih in prečitanih kalupov. Pri tem pa kakšni stilski eksperimenti niti malo niso potrebni, pomembne so ideje, svežina. Če po dveh, treh poslušanjih dobiš občutek, da si album osvojil v celoti, lahko poješ besedila, čeprav jih nisi prebral, potem vse že ne more biti v redu. Poizkus narediti nekaj drugačnega z dvanajstminutnim epom Knights Of The 21st Century je v začetnem delu tudi s Cronosovimi (Venom) nagovori obetal dosti več od končnega rezultata, pesem skozi nadaljevanje z izjemo energičnega srednjega dela nekako ostane brez pravega naboja. Za preostali del albuma pa velja »business as usual«, klasični 80's heavy metal, odet v moderno produkcijo. Sedaj se še nekoliko bolj osredotočajo na riffovsko (Accept) orientirane mid-tempo himne s spevnimi refreni, udarnim double-bass skladbam s hitrimi solažami se počasi odpovedujejo. Skladbi Blood Bound in Fury Of The Wild veljata za njihovi klasični, učinkoviti himni, ki bosta v živo gotovo izpadli odlično, medtem ko material v drugi polovici albuma, vključno z zelo dobro odpeto balado Never Ever, termina dobro oziroma solidno skoraj ne preseže.
Hammerfall nikoli niso sloveli po originalnosti in tudi ta album ne prinaša nič novega. Album bi postavil nekje ob bok Renegade, fane bo zadovoljil, do stropa pa ne bo skakal nihče.

Matjaž