Uf, kje so tisti časi, ko sem poslušal albuma ...Again Shall Be (1994) in The Dawn of the Dying Sun (1997). Sledila je sprememba imena, posledično sprememba glasbe, konkretno premik od tradicionalnega black/viking metala k bolj progresivnim vižam, in izguba interesa za band. Morda bi mi danes albuma Millenium Nocturne (1999) in The Pulse of Decay (2001) morda celo bila všeč, saj sem z leti postal bolj dojemljiv za tovrstno glasbo, – očitno bom moral ob priliki prisluhniti tema dvema ploščkoma – a na mojo srečo so progresivne tendence na Pyre Era, Black! povsem marginalne, zaradi česar je vsaj prvotni užitek zelo visok. Dolgoročno bomo pa itak vsi še videli.
No, skratka, Hades oziroma Hades Almighty so nazaj. Dejstvo je, da je band obdržal slednje ime, medtem ko se je glasbeno nekoliko vrnil v čase lastnih korenin, ki bi jih z današnjimi izkušnjami opisal kot nekakšno mešanico romantičnih Aeternus, progresivnih Enslaved in kultnih vikingov Bathory. Odgovor na vprašanje o vračanju nazaj v devetdeseta ponuja odstop vokalista in basista Janta Garmanslunda, ki je bil v skupini od njenega nastanka, zamenjal pa ga je Ask Ty (Kampfar, Kraków), ki se je na aktualni izdaji posvetil samo vokalom. O teh bi povedal ravno toliko, da so odlično raznoliki in pestri, tako kot so tudi sicer razgibane dvoglasne kitare in bobnanje – zanimivo in nalezljivo. Toda srž kakovosti ploščka ne tiči na direktni norveški melodiki, temveč na ustvarjeni atmosferiki, ki je v istoimenskem komadu Pyre Era, Black! resda tipično norveška, medtem ko pri Funeral Storm postane bolj progresivno eksperimentalna in pri zaključnem Bound epsko vikinška.
Hades Almighty so me s Pyre Era, Black! torej spomnili na še en pozabljen veliki band iz devetdesetih in v meni dvignili željo pa ponovnem poslušanju bandove celotne diskografije.