Izjemna popularnost Cradle Of Filth in Dimmu Borgir je na široko odprla vrata predstavnikom simfoničnega black metala. Tako so s prihodom k Nuclear Blast svoj veliki trenutek sedaj dočakali tudi Graveworm. Ko so jih Nemci vzeli pod svoje okrilje, so vedeli, da ne kupujejo mačka v žaklju, kajti italijanski kvintet je že pred tem sodil med najvidnejše predstavnike tega žanra.
Na novem albumu se kaj bistvenega v primerjavi s predhodnikom Scourge Of Malice ni spremenilo. S še agresivnejšimi kitarami so dvignili nivo agresivnosti, v mnogih delih še dominantne klaviature pa so, gledano v celoti, potisnjene malo bolj v ozadje. To je edina omembe vredna razlika, drugače pa je Engraved In Black temačen, »horror«, simfonični black metal album, na katerem se pojavljajo tudi melanholični gothic zvoki in brutalnejši death metal elementi. Kriki pevca Stefana, vpeti v black metalskem žaganju bi lahko bili tudi Dannijevi (Cradle Of Filth), pri počasnejših delih pa vokali preidejo v surovo globoke. Band je na ploščo vnesel dovolj agresivnosti, jeze in to premeteno prepletajo z melodičnimi, simfoničnimi deli. V bistvu se tega držijo v vseh skladbah, le da razmerje med posameznimi dokaj variira. V svojem tipičnem stilu so uspešno priredili tudi priredbo velikega R.E.M. hita Loosing My Religion. Šele pri pozornem poslušanju se opazi, da gre tu res za priredbo in ne za lastno skladbo. Za popestritev pa so poskrbeli še z dvema filmsko orientiranima instrumentaloma; zvoki škotskih dud poslušalca vodijo skozi Thorns Of Desolation, medtem ko je outro Apparition Of Sorrow orkestralne narave.
Da bi se enakovredno kosali z najuspešnejšima bandoma svoje kategorije, Italijanom manjka predvsem več karizme in še bolj dodelane kompozicije. Vseeno fani nimajo kaj pomišljati, ali kupiti album ali ne. Čakanje na novo Dimmu Borgir ploščo bo s tem veliko krajše.

Matjaž