RECENZIJE

22. 9. 2009
Gojira - The Way Of All Flesh
Listenable Records, 2008

Skupine iz dežele vina in TGV vlakov v zadnjem času kar bombardirajo sceno z inovativnimi izdelki. Še pomnite Yyrkoon? Nato so usekali kot strela na jasnem Scarve, Hacride, Gorod in še bi lahko našteval. Veliki met je uspel ravno Gojira, ki so poleg prepoznavnosti na ameriškem trgu doživeli, da se jim uresniči turneja z Metallico, kar je želja marsikaterega banda.
S četrtim albumom The Way Of All Flesh ne izstopajo od smernic, ki jim sledijo že od prvenca Terra Incognita. A to ne pomeni, da so postali dolgočasni in brez pravih idej. Daleč od tega. Album ponuja odbito kombinacijo death metala, groova in hard rocka. »Mirna« uvodna skladba Oroborus se prelevi v agresivni Toxic Garbage Island. Agresivnost se spodobno z določenimi umirjenimi predeli počasi stopnjuje. Pri Adoration For None se kot gost pojavi Randy Blythe (Lamb Of God), ki s svojim kričanjem da skladbi več dinamike in jeze. Sam vrh album doseže s fenomenalnim The Art Of Dying, ki z odbitim ritmom spominja na Bleed od Meshuggah, obenem da poslušalcu vedeti, da če fantje niso neki virtuozi, so zato odlični poznavalci različnih ritmov. Skladbe so zanimivo strukturirane, Gojira ne sledijo sistemu verz, refren, verz, temveč se deli le dopolnjujejo in smiselno nadaljujejo. Komad Vacuity zveni na začetku kot doom, vendar se z drugim delom razvije v pravo death metal poslastico. Kar bi lahko manjkalo ob vseh teh močnih riffih, močni ritem sekciji, unikatnem vokalu Joea Duplantierja, je več harmonij in kakšna solaža. A po drugi strani to niti ni potrebno, ker bi delovalo vse preveč natrpano. Gojira bo mnoge pritegnila z udarnostjo, a mnoge verjetno odvrnila z zasanjanimi skladbami in z neustrezno barvo vokala; a ravno to dela skupino posebno.
Ali so s tem albumom presegli prejšnje izdelke, je težko reči. Vsekakor nekatere skladbe bolj izstopajo, delujejo bolj dodelano in besedilne tematike ne temeljijo toliko na ekoloških mišljenjih kot prej. Torej, ni več toliko govora o letečih kitih in oceanskih planetih, temveč Duplantier bolj poudarja vizije o smrti in življenju. In ko sem že omenil ekološke teme, na albumu izstopa Toxic Garbage Island, kjer Duplantier metaforizira onesnaževanje oceanov preprosto z: »It's a plastic bag in the ocean!« Plastika pa le ima lahko dobo razgradnje več sto let. Skratka, na slabo skrb za okolje ne opozarja samo Al Gore, ampak tudi Gojira.

Primož

SORODNE VSEBINE:
25. 5. 2007Scarve - The Undercurrent / Recenzije
18. 5. 2005Immolation - Harnessing Ruin / Recenzije
17. 4. 2008Hate - Morphosis / Recenzije
24. 9. 2008Blackwinds - Flesh Inferno / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
ODPOVEDANO! Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija