Zelo mi je žal, ker Goddamned X niso posneli daljše plošče. Resnično žal! V Avstriji se scena bolj usmerja na black ali pa melodične zadeve, tako da je vsak death metal resnično svež in dobrodošel.
Goddamned X (X pomeni »karkoli«, torej prekleješ lahko karkoli) so dober tehnični death metal. Kvartet zrači energijo, pomembni pa so predvsem nalezljivi brutalni riffi, izredno tehnično bobnanje in dober ter jasen vokal. Že v prvem komadu vokalist/kitarist Helmut pokaže, da ceni šolo prvih Pungent Stench in Vader – tole je res kot bi si zarolal For God Your Soul. Zakon, le v pesmi Marching Through Inferno malce pokvari stvar s kruljenjem refrena. Kitarske linije so šola klasičnega death metala z občasnimi tappingi, Manfred in Helmut si podajata riffe sto na uro in se pri ustvarjanju izogibata nizkotonskemu nabijanju strun, kar pripomore k temu, da se stvar resnično z užitkom posluša. Mislim, ko si zarolaš The Way Of All Flesh pa tisti opening riff... zakon! Bobni Georga Hauserja so izredno zanimivi – uporablja široko paleto ritmov in to na tak način, da se še tiste komplicirane stvari zdijo izredno enostavne. Bernhard na bassu ne komplicira in tvori čisto dostojno ritem sekcijo. Sproducirano je precej dobro, vendar je nekaj pomanjkljivosti – kitare bi lahko bile močnejše, bass boben je preveč v ospredju, vokalu ne bi manjkalo še malo več polnosti. Izmed petih pesmi je nekako »na hitrco« narejena The Last Temptation, kjer se zdi, da bi vsi člani v izredno uničujočem tempu skušali združiti svoje dolžnosti in je nastal komad, ki je nekako »zoprno zlepljen skupaj«. CD je solidno opremljen s teksti (iz vsakdanjega življenja, lahko bi bili napisani malce bolj zanimivo, ampak vsaj zadanejo direkt in niso o truplih in hudiču), za grafiko pa je odgovoren tisti, ki riše tudi Vader in je seveda zelo dobra.
Zelo dober CD za vse fane tako old-school kot novodobnega death metala. Zelo dobra sinteza brutalnosti, melodike, jasnosti in uničujoče energije.

Ivan