Kar se tiče grindcora, spadam med bolj zadržane poslušalce. Na svoji glasbeni polici z različnimi nosilci zvoka je ta zvrst metala zastopana bolj sporadično, pri čemer so tisti redki primerki, ki so uspeli romati na to polico, v glavnem slovenskega izvora. Tako kot Glista in njihov prvenec Death Machinery. A ne se ustrašiti, Glista niso samo še kar ena grindcore zasedba, ki samo preigrava tipične in že zdavnaj prežvečene riffe. Band Glista oziroma album Death Machinery je dovolj začinjen, da je z lahkoto govora o okusni in zlahka prebavljivi mineštri: »gosta jed iz več vrst živil, zlasti zelenjave in testenin« (vir: SSKJ).

Dolgometražec se tako resda ponaša s tistimi tipičnimi cupa-cupa in polka ritmi, a bandu ekskurzi v death, black ali thrash metalske vode sploh niso tuji, s čimer postreže z melodično pestro mešanico na grindcoru osnovanega metala. Da pa band postreže s tako pestro mešanico, načeloma ne bi smelo biti veliko presenečenje, saj le bežen pogled v Metal Arhive izda, da so posamezni člani sicer komaj leta 2015 ustanovljene zasedbe dejansko stari mački na slovenski metal sceni. Pri tem pa tako rekoč vsak od njih deluje na skorajda povsem ločenem področju – v kolikor je to v slovenskem metalu sploh mogoče. Skratka, s Strah nam vlada Glista spominjajo na primorske Extreme Smoke 57, s komadom Farma životinja nas spomnijo na zdavnaj pokopane Funeral March, s priredbo Kafana neposredno pozdravijo srbske Rokeri s Moravu, z disko ritmi komada Disko djevojka določijo lasten nivo komičnosti, medtem ko z naslovnim Death Machinery, Iza žice ali Pesticide začrtajo sebi lasten »resen« grindcore, ki zmeraj premore kakšen dovolj nalezljiv riff. Tako po dolžini kot spremljevalnem instrumentu pa izstopa zaključni komad z naslovom Hidden Track, v katerem se violina in električna kitara borita za prevlado: 2 Cellos meets grindcore!

Na izvedbeni ravni je band torej naredil vse/veliko/večino prav. Kljub zasičenosti na eni strani in determiniranosti žanra na drugi strani je peterici uspelo ponuditi grindcore album, ki se ga poslušalec ne naveliča po dveh poslušanjih. Za pikico na i bi si osebno želel le nekoliko več unikatnosti zvoka in vokala, ki oba mešata štrene nekje v povprečju.