Tim Yatras oz. Sorrow, ki stoji za avstralskim fenomenom Germ, primernejše naslovnice za svoj tretji album Grief ne bi mogel izbrati; fotografija je delo viktorijanske fotografinje Julie Margaret Cameron, ki je posnetek žalujoče družine ob trupelcu otroka iz leta 1865 poimenovala Wist ye not that your father and I sought thee sorrowing? (Ali ne veš, da sva te z očetom v žalovanju iskala?). Izjemna pa ni le naslovnica albuma. Tim s premikanjem meja pričakovanega znotraj enega žanra in s kombiniranjem dveh na prvi pogled nezdružljivih zvrsti, tj. black metala in elektronike, ustvarja nekaj novega, predvsem pa nekaj, kar ti je preprosto všeč ali pa tudi ne.
Na dobrih 70 minut dolgem ploščku je kar trinajst pesmi, med katerimi se nekatere razlikujejo kot dan in noč. Nekaj pesmi je v duhu prvega in drugega ploščka (Beneath the Cliffs, The Stain of Past Regrets), kakšna že bolj meji na rock balado (How can I?), spet druga pa zelo spominja na Austere (Memorial Address), sedaj že razpadli black metal projekt, ki sta ga Sorrow in Desolate (Nazxul, ex-Woods of Desolation) skupaj javnosti predstavila leta 2007. Ena izmed najbolj zanimivih je še vedno prva prava pesem na ploščku, Butterfly, pri kateri je sodelovala francoska pevka Audrey Sylvain (ex-Amesoeurs, Peste Noire). Njeno sicer prijetno petje, a s trpljenjem prežetim besedilom, v pesmi takoj nasledi Ytrasov nerealni krik, ki za njegov zaščitni znak velja že od samega začetka Austere. Butterfly je tako poseben, da se niti ne morem opredeliti glede pretirano veselega klavirskega dela proti koncu komada. Podobno je s celotnim ploščkom, saj si Yatras pri pisanju pesmi ne postavlja meja, ne upošteva ustaljenih konsenzov znotraj določenih zvrsti, kar pa lahko pomeni dve stvari: s takšnim pristopom bo verjetno dosegel ožji krog (zvestih) poslušalcev, saj toleranca do novega oz. nekonvencionalnega pri večini ni ravno visoka, morda se mu bo celo kot glasbeniku eventualno uspelo zapisati v zgodovino ekstremnih podzvrsti metala, v kar pa niti ne dvomim. Zmeraj bodo obstajali konservativci, ki bodo zagovarjali korenine neke zvrsti in njeno ustaljeno zvočno podobo, ampak dejstvo je, da se je še vsaka zvrst doslej razvila iz neke druge, starejše, zato bi bilo na tej točki vsakršno poglabljanje v razvoj black metala ali metala nasploh Sizifovo delo. Grief je preprosto zelo poslušljiv plošček, zlasti če so poslušalcu všeč visoki kriki oz. jih vsaj tolerira, predvsem pa gre album hitro v uho zaradi živahnih ritmov in riffov, številnih melodičnih, morda celo malce klišejskih solaž, zmernih klaviatur ter sicer povprečnega, a prepoznavnega Timovega petja. Grief ni tako »vesele« narave kot na primer prvenec Loss in na njem v glavnem ni več preveč vpadljivih ali kaotičnih klaviatur, s kakršnimi je Sorrow na začetku definiral svojo glasbo. Vsaj v zvoku se okvirno še vedno oklepa tematike vesolja, kar dokazujejo nekakšni astralni zvoki in bolj elektronske prvine v intru in v prehodih Departures ter An End. Kaj dejansko stoji za naslovi pesmi, ostaja stvar individualne interpretacije oz. bo javnost morda izvedela po uradnem izidu albuma, če bodo besedila v njem sploh objavljena. Vendarle nekako dvomim, da je osrednja tematika Yatrasove glasbe že v preteklosti in še zlasti dandanes daleč najbolj izrabljena tema; ali pa vsaj ne ljubezen v njenem romantičnem, tradicionalnem pomenu besede.
Poleg izjemno močnih in udarnih komadov, kot sta Butterfly in Beneath the Cliffs, je na ploščku tudi nekaj bolj umirjenih pesmi, na primer Blue as the Skies, Powerful as the Waves, I can See It in the Stars ter Withering in Hell, medtem ko outro Ghost Tree Pt III kozmično potovanje misli ob koncu povsem umiri. Na ploščku je torej kakšna pesem za skoraj vsako uho. Z Grief je Yatras dokazal, da si upa več. Predvsem pa je dokazal, da lahko že en posameznik po svoje definira kanček glasbenega vesolja.