Že glede na ime ni potrebno preveč ugibati, kaj je avstrijski kvartet najraje poslušal, ko je ustanavljal band. Metallico, jasno. Da je tako in nič drugače je več kot očitno na več kot polovici albuma, pri Massacre Records izdanega prvenca Dark And Cold. Pri tem ni pomembno za katero obdobje Jamesa in njegovih kompanjonov gre. Z izjemo treh albumov izdanih po »črnem«, se pri Garagedays čutijo vplivi prav vsega ustvarjanja, ki pa so nekako prepleteni med seboj, povezani v smiselno celoto in predstavljeni na način, ki nekako tudi ustreza podobi današnje Metallice. Banda, ki ni pozabil na thrasherske korenine, heavy metal pa poslušalcu servira na čisto svoj način.
Glavnina skladb albuma je osredotočena na malo hitrejši, headbangerski srednji tempo, v ospredje so večinoma postavljeni agresivni riffi in ostra ritem sekcija, v vsaki skladbi je obvezna tudi kakšna solaža, kar nekaj jih je odigranih v tipičnem »hammettovskem« stilu. Vokalist ima bolj jezen, nemški thrasherski vokal. Tu ni slab, manjkajo pa mu sposobnosti z občutkom odpeti melodije v mirnejših delih. Ti malo spominjajo na Testament »laganice«, so pa ti deli vedno vkomponirani v daljše komade, ki po baladnem začetku eksplodirajo v zaključnem delu. V takih skladbah so bili njihovi vzorniki superiorni, brez konkurence, Avstrijci pa se še zelo lovijo. Medtem ko komade Last Breath, Lords Of Darkness in podobne korektno odžagajo, pri Fear manjka povezanost in harmonija med različnimi deli skladb. Tudi kompozicijsko so mogoče še premalo zreli, da bi jim uspela take vrste dobra skladba.
Dark And Cold je za band soliden začetek, ki predstavlja danes neko stilsko alternativo glavnini thrash/heavy metal albumom. V kolikor bi se kvartetu uspelo rešiti okov Metallice in dvigniti nivo komponiranja, pa bi imeli več možnosti za širšo uveljavitev.