Nemška black metal scena je zadnje čase preplavljena z bandi in izdajami, kot bi tekmovali med seboj, kdo zmore več kvalitete. Tako se obenem tudi prebujajo že odpisane skupine in spuščajo v tekmo z obstoječo sceno (v mislih imam seveda Nocte Obducta, in kot kaže tudi Lunar Aurora). Seveda je lažje (ponovno) uspeti z že doseženim renomejem in zgrajenim (zdravim) temeljem. Na tem mestu moram priznati, da sem nemško black sceno pobližje spoznal relativno pozno. To dejstvo gre predvsem na račun skupine Mystic Circle, ki je v poznih devedesetih v meni pustila dokaj negativen odnos do skupin iz te države. Tako je ostalo vse do zgodnjega 2008, ko sem nehote zasledil album Melancholie2 nemškega one man banda Coldworld. Takoj sem vedel, da sem nemškim black metal skupinam s svojo ignoranco naredil veliko krivico. Sledila je pokora in v dobrih treh letih sem nadoknadil izpuščeno.
S temi občutki krivde se posvečam enočlanskemu bandu Fyrnask in njegovemu nedavno nazaj izdanemu prvencu Bluostar. Fyrnask je na sceni sicer prisoten od leta 2008, toda pobližje se predstavi šele dve leti kasneje z demom Fjorvar ok benjar, s katerim zelo jasno začrta lastne glasbene smernice. Medtem ko demo še daje tisti pridih one man banda, se tega na Bluostar uspe popolnoma otresti. Odpravljene so produkcijske pomanjkljivosti in prvenec zadiha kot koherentna celota, ki te ritualno popelje na popotovanje v neznani svet mistike. Stopnjevanje atmosfere v uvodnem At Fornu Fari je naravnost briljantno izpeljano. In še preden se poslušalec zave, da ga čaka prava pokušina, že se uvodna skladba prelije v udarni Evige Stier. Trdne kitarske pasaže z enakomernim blast beatom dajejo od sebe ves čas zelo hladno atmosfero … a to je samo začetek. Naenkrat se tempo umiri in kot da bi se zazrl v samega sebe, da bi se prepričal, ali je na pravi poti. Z odločnim »da«, se skladba odrezavo zaključi. Sledi pravi ritualni proces Eit Fjell Av Jern, ki nas pripravi na naslednjo stopnjo doživetja … in na tak način potujete skozi ves album, kjer si sledijo skladbe Bergar, ki na trenutke daje priokus novejših Enslaved, ter meni najljubšega Ins Fenn, neprekinjeno, po korakih mimo monumentalnega Bluostar do outra o o o, v katerem pa se popotovanje nenadno prekine in zaveste se, da ste vse skupaj le sanjali in da je jutri nov dan z vsemi vašimi problemi vred. Zato se raje z upanjem, da boste preslepili resnico, odločite še za en krog.
Bluostar je izredno poduhovljena stvaritev, ki poslušalcu nudi več možnosti, kako z njo ravnati. Ali se mu v popolnosti prepustiti in ga raziskovati v čezmejnost (če že ne neskončnost), ampak za to potrebujete kar nekaj »voženj« s ploščkom, lahko pa služi samo kot popolnoma nemoteče glasbeno mašilo med vašo vsakodnevno delovno rutino ali pa kot popotnica pred spanjem. Fyrnask z Bluostar postavlja že tako visoke nemške glasbene standarde v black metalu še za eno stopnjo višje.