Resnično ne vem – ampak da, zavedam se da je to slogovno precej slab uvod – kaj so ljudje pričakovali od te izdaje. Internet že res ponuja možnost, da je vsak posameznik alfa in omega znanja in »kvazi« antično-rimske slave vrednega izražanja in sposobnosti retorike, ampak na srečo za ciljno populacijo – torej bralce – še vedno obstaja kriterij zdrave pameti in tisti kriterij, ki bi mu lahko rekli: pustimo ljudem iti svojo pot.
Kakorkoli, če se ozremo v zgodovino švedskega black metal projekta Funeral Mist izvemo, da stvar obstaja že od leta 1993, da je njegova vodilna sila Arioch (aktualni vokalist pri sodržavljanih Marduk) in da diskografija Funeral Mist obsega tri demo posnetke, en EP ter vključno z Maranatho dva albuma. Prvenec Salvation si je od izida leta 2003 pridobil napol kulten status in pričakovanja glede nove izdaje so bila visoka. Mogoče celo preveč. Salvation je brutaliziral z navidez slabim zvokom, kaotično glasbo in z ortodoksno-religiozno black metal podobo, pristopom in teksti. (Mimogrede: s prijateljem sva pred leti ugotovila, da je Salvation odlična glasbena podlaga ob branju romana Galjot Draga Jančarja – priporočam!)
Maranatha je daleč od »logičnega napredovanja«. Tukaj niti ne moremo govoriti o logičnem napredovanju. Sam lahko rečem le, da sem vesel, da je ta album uzrl luč (oziroma temo) sveta. Zvok je za nekaj svetlobnih let čistejši kot na predhodniku, glasbeni postopki so bolj eksperimentalni in tistega za Salvation značilnega kaosa je tu veliko manj. Ampak tu gre še vedno za Funeral Mist, lepo prosim. Če se že gremo kakršno koli tipologijo znotraj black metala (kar ni isto kot 'predalčkanje'!) Funeral Mist o(b)staja z obema nogama in vsaj enim hladnim orožjem krepko v smeri religiozne veje tega žanra. Kot ža naslovnica nakazuje na dualnost sveta, obstoja in krščanske dogmatike, tako je glasbeno in tekstovno ta izdaja daleč od zgolj black metala za »to go«.
Po večkratnem poslušanju in dajanju albumu časa, se zadeva izkristalizira, komadi pa izgubijo svoj prvotno eksperimentalni občutek. Ko se izdaja pokaže v pravi luči, iščoči v njem najde marsikako odrešitev, ali vsaj estetsko zadoščenje. (In mimogrede, drugič: naslov albuma Maranatha, kar bi v prevodu znevelo kot »Gospod, pridi!« ali alternativno: »Gospod je prišel!« Ni samonanašalen!)
Komadi kot so White Stone, A New Light ter Living Temples se sčasoma izoblikujejo v mojstrovino, ki je zvočno čista, vsebinsko osredotočena in idejno premišljena. Skladno s Salvation, kjer je vrhunec predstavljal komad Circle of Eyes, Arioch na Maranathi doseže svoj glasbeni in besedilni vrhunec na epu Blessed Curse. Skladno s teorijo fetiša očrtano pri recenziji Koldbrann, je ta skladba – da – spet vrh albuma, oziroma njegov zenit. »Hot spot«. Ščegetavček. Kombiniranje nekaj preprostih melodij, pridigajoči čisti vokali in biblični Ariochovi... dvanajst minut urejenega religioznega kaosa. Paradoksalno? Ali ni že naslov skladbe tak? Besedilno je zadeva izustitev prekletstva spisana v starozaveznem slogu paralelizma členov (ponavljanje fraz; primer: Cursed shall be the fruit of thy / body, and cursed shall be the / fruit of thy land, Cursed shalt thou be when thou comest in, / and cursed shalt thou be when thou goest out.) in v kontekstu black metala deluje nenavadno in nepričakovano sveže. Mojstrsko.
Sčasoma vsak komad postane svoj lastni gospodar vsak s svojim lastnim zenitom: tako zbor na A New Light, kot ženski vokali na Living Temples, kot melodija, ki več kot le spominja na Đurđevdan naših bivših 'sonarodnjakov' Bijelo Dugme v zaključni skladbi Anti-Flesh Nimbus.
Resnično, povem vam, da če se še tako trudim ne najdem slabe lastnosti tega albuma in resnično, povem vam to je izdaja, ki sem jo nezavedno čakal že dolgo, dolgo časa. Zdaj, ko je prišla in oznanja Voljo Gospodovo je na vas ali ji boste dali možnost, da se Vas dotakne in da pijete iz Njene čaše rdeče vino Gospodovo, ali pa se boste pridružili hordam, ki z ignoranco ponižujejo žive temlje enega izmed predanejših Gospodovih slov in tako sicer vseeno uživali prekletstvo Njegovega Boga a skozenj nikoli spoznali paradoksalnega Blagoslova. Konec ekstatičnega entuziazma. Da, kontekst brezpogojno sooblikuje tekst.

Davorin