Kdo bi si mislil, da se bo po uničenju ubijalski stroj spet vrnil in nadaljeval svoj neustavljivi pohod. Zveni kot reklama za Terminator 3, vendar gre za vrnitev enega od bandov, ki je z vsako svojo izdajo pustil neizbrisno sled popolnega uničenja. Fear Factory so znova tu in tokrat v postavi Burton C. Bell (vokal), Christian Olde Wolbers (kitara – nadomestil Dina Cazaressa), Raymond Herrera (bobni) in novi basist, Byron Stroud (Strapping Young Lad).
Kdo bi si mislil, da Fear Factory brez Dina sploh lahko obstajajo, ampak v stroju je tudi najbolj unikatni čip nadomestljiv. Archetype je živi dokaz, da je apokaliptična četverica še kako sposobna ustvariti izreden glasbeni izdelek in da osrednji procesor še kako dobro deluje. Dobra ura vojne med človeštvom in strojem resnično združuje vse tisto, kar je Burton opisal na njihovi spletni strani, da pojem »archetype« pomeni. Christian se je dokazal kot izredno inovativno nadomestilo za Dina in ustvaril izredno »catchy« melodije, udarne riffe in neverjetne »breakdowne«. Podlaga je seveda udarna ritem sekcija, ki jo ob brutaltruthovskem in na splošno grindersko značilnem distorziranem bassu seveda uteleša »T-1000 advanced model« oziroma Raymond; tokrat znova takoj pokaže, kaj vse lahko človek naredi z dvema bass pedaloma. Hiter, precizen, natančen prikaz neverjetne razgibanosti stopal sledi različni paleti snare drum ritmov. Procesorja ni možno izključiti. Osamljeni zvok humanega znotraj hrupa strojev seveda predstavlja neverjetni vokal Burtona C. Bella, ki je kljub letom še vedno v izredni formi. Lahko kruli, lahko kriči brez težav, seveda pa je nujna kombinacija s čistimi vokali, ki so tokrat resnični vrhunec. Perfekcija ubijalske natančnosti stroja je vidna v izstopajočih Cyberwaste (nova »in-your-face« himna, ki poleg efektiranih vokalov prikaže vse sposobnosti Raymonda Herrere – grind blasti in impulzivni pedali so več kot dobrodošli), epska Archetype (najboljši vokalni trenutek čistih vokalov B. C. Bella), mračno melodična Bite The Hand That Bleeds (uporabljena v soundtracku filma The Saw), atomsko eksplozivne Slave Labor, melanholična Human Shields in ostali mixi brutalnosti in melodike. V bistvu je ni pesmi, ki ne bi hkrati izstopala in v istem času bila tipična Fear Factory. Tole ni možno samo poslušati, tole se čuti z dušo in efekt neizogibnega je večen. Napake se edino kažejo v tipičnih strukturah tekstov, kjer se ob spreminjajočih dvokitičnih verzih samo lepijo predrefreni ter refreni in so precej predvidljivi, včasih pa se tudi zdi, da pesmi vse bolj postajajo podobne že narejenim Fear Factory izdelkom; tudi stroji se motijo, mar ne?
Vendar, če vam tale plošča ne bo zlezla v kri in vas prisilila, da jo nenehno vrtite, kot bi se zavedali, da se dokončnemu spopadu humanega in mašinskega ni mogoče izogniti, potem vam ostane le to, da CD pošljete v dokončno uničenje v staljeno železo. Pa saj veste, da tudi to ne bo zaleglo...

Ivan