Če bi današnje Fates Warning primerjali z njihovimi začetki, nikoli ne bi uganili, da gre za isti band. Ameriški progresivci so v dvajsetletni karieri šli skozi različna »stilska« obdobja, vendar ne glede, kateri album vzameš v roke, povsod je kvaliteta pisana z velikim k-jem. Seveda pa se dosti fanov zgodnjega obdobja ne more spoprijateljiti z njihovim trenutnim delovanjem in tudi obratno.
FWX stilsko nekje nadaljuje v okvirih, ki so jih postavili z zadnjima dvema albumoma Pleasant Shade Of Grey in Disconnected, vseeno pa je spet opaziti kar nekaj sprememb, za katere vedno poskrbijo. Album kot celota je dosti bolj kompakten od predhodnika, je brez zelo dolgih skladb, eksperimentiranja je z izjemo modernejših elektronskih zvokov in loopov manj, je pa metalski faktor na splošno močnejši kot je bil v zadnjih letih. Jim Matheos v nekaterih skladbah vključuje akustično kitaro, v nasprotju z mnogimi progresivnimi kitaristi pa se on ne osredotoča na preigravanje nadstandardnih solaž, ampak na dokaj enostavno riffovsko preigravanje. A melodije in emocije, ki jih pri tem spravi iz svojega instrumenta so odlične, v kombinaciji s še bolj čutnim vokalom Raya Alderja pa sploh nekaj neverjetnega. Skupna značilnost vseh skladb je melanholično ozračje, naj si gre za mirnejše skladbe, A Handful Of Doubt, »baladni hit« Another Perfect Day, dinamične Left Here, River Wide Ocean Deep ali metalsko Stranger (With A Familiar Face), ki po ritmu spominja na Queensryche klasiko Needle Lies.
Jim, Ray, Joey Vera in Mark Zonder so v zadnjih štirih letih drugod posneli veliko dobrih albumov, a ko pridejo skupaj vedno ustvarijo magijo, ki Fates Warning dviga nad njihove ostale projekte; s FWX pa so se dvignili tudi nad lastno ustvarjanje v zadnjem desetletju. Legenda živi naprej.

Matjaž