Z dvema albumoma so Falconer postali ena najbolj priljubljenih in predvsem najbolj originalnih evropskih melodičnih power metal zasedb. Njihov zaščitni znak je bil kristalno čist, nemetalski vokal pevca Matthiasa, ki je v začetku leta zaradi prezasedenosti zapustil band. Na srečo je bivši Mithotyn in tudi Falconer idejni vodja Stefan Winerhall hitro našel novo vokalno moč.
Prihod Kristofferja Göbela na samo glasbo praktično ni vplival. The Sceptre Of Deception je tipični Falconer album z značilnim Stefanovim komponiranjem, melodičnimi kitarami, poudarjeno epiko, folk vplivi, zborovskimi refreni in zelo spevnimi melodijami. Album je konceptualen in zato je na eni strani epski faktor še bolj prisoten, po drugi pa so nekaterim skladbam dodali več udarnosti. Unikaten vokal so sicer izgubili, vendar ima Kristoffer določene kvalitete, ki jih Matthias ni imel. Vokala se niti tako zelo ne razlikujeta, a Kristofferjev je veliko bolj raznolik, prilagodljiv, energičen. Je bolj klasični heavy metal pevec, a tudi njega bi težko primerjali s komerkoli, je nekaj posebnega, ni blizu kakšnemu klišejskemu tipu. Pri naslovni skladbi dobi pomoč Wolf pevca Nicka Olssona (občasno pesmi popestrijo tudi z ženskim vokalom) in omenjeni ep predstavlja tudi vrhunec albuma ter je nekaj najboljšega, kar so posneli do sedaj. Nasploh dobrega materiala na The Sceptre Of Deception ne primanjkuje, kar je naslednja skupna točka s prejšnjima albumoma. Vse pesmi so zelo na nivoju, od himen The Trail Of Flames in Ravenhair, dinamične Night Of Infamy, do baladne Hear Me Pray.
Tudi brez Matthiasa Falconer ostajajo ena izmed najsvetlejših zvezd v sferi melodičnega power metala.

Matjaž