Ob vse večji vnovični popularizacija klasičnega heavy metala je bilo jasno, da se bodo ob odličnih novih zasedbah začele pojavljati tudi manj zanimive. Kot ponavadi, ko nek žanr pridobi na veljavi, kvaliteti, popularnosti, bodo založbe po kvalitetnih izdelkih na trg začele lansirati tudi polno »šrota«. Prvenec francoskih heavy metalcev Existance že sodi v to kategorijo. Sam band oziroma bolje rečeno njihov vodja Julian Izard pa je tudi nov dokaz, da če oče ustvarja ali je ustvarjal odlično glasbo, da še zdaleč to ne velja tudi za njegovega sina (ali hčer).
Julianov oče Didier je bil frontman kultnih francoskih heavy metalcev H-Bomb, poleg Sortilege ene redkih omembe vrednih francoskih heavy metal zasedb iz osemdesetih, ki so ustvarjali precej bolj zanimivo in še danes aktualno glasbo od tistega, kar počnejo Existance. Julien je sicer dober kitarist, a podpovprečen vokalist in komponist. Ob poslušanju glasbe poslušalec ostane precej hladen, pesmi se ga enostavno ne dotaknejo. Pri tem pa imaš občutek, kot da poslušaš kak demo posnetek italijanskega gothic metal banda in ne klasični heavy metal album. Glasba je brez ostrine, čisto brez jajc, duše, nima neke posebne sporočilnosti. Pesmi so z izjemo zaključnega instrumentala nezanimive, ne ponujajo nekih zanimivih momentov, omembe vredne so le posamezne solaže. Bobnarja sicer imajo, a zvok bobnov je zelo sumljivo računalniški. Tako kot glasba je tudi vokal brez neke energije, je zelo enoličen, brez čustev, za uho ne nadležen, a ne ravno primeren za heavy metal. Julian je vokalist postal po sili razmer, a za prihodnost banda bi bilo vsekakor bolje, če bi ostal le na kitari in da za mikrofon poprime neka druga oseba. To je le ena izmed sprememb, ki bi bila dobrodošla, v kolikor si fantje želijo neke prepoznavnosti.