Ne glede na to, kako želimo poimenovati žanrsko različne izdaje Norvežanov, ki so se od čistokrvnih vikinških black metalcev v devetdesetih letih prejšnjega stoletja preobrazili oziroma razvili v psihedelične progresivne rock black metalce v drugem desetletju novega tisočletja, neizpodbitno dejstvo ostaja, da trenutni kvintet iz Bergna le dve leti po edinstvenem Axioma Ethica Odini ponovno pozdravlja z odličnim izdelkom. Po Vertebrae (2008), ki je skupaj z Isa (2004) in Ruun (2006) tvoril nekakšno glasbeno trilogijo, so Enslaved z Axioma Ethica Odini (2010) ponudili še korak naprej v smeri progresivnosti, medtem ko RIITIIR predstavlja nekakšen naravni razvoj svojega neposrednega predhodnika. To dejansko pomeni tudi, da ne ponuja kaj dosti novih ali nepoznanih prijemov (z vidika glasbenega ustvarjanja Enslaved seveda), a po drugi strani o pomanjkanju kakovosti prav tako ni ne duha ne sluha.
Po EP-jih The Sleeping Gods in Thorn iz leta 2011, ki sta ljubitelje glasbe teh norveških ekstremnežev kratkočasila do izdaje aktualnega dvanajstega studijskega albuma, se je band z RIITIIR odločil za pomnoženo uporabo rock elementov. (Psihedelični) rock sedemdesetih let prejšnjega stoletja na eni strani ter surovi norveški black metal na drugi strani; kdo je komu protiutež je že težko reči, saj sta oba žanra na albumu izredno enakovredno zastopana. Ker nisem v sekundah meril, katerega je na albumu več, lahko v tej zvezi zaupam le splošnemu občutku, ki pravi, da bi se tehtnica nagnila na stran rocka. Toda verjetno samo zato, ker je ta resnično vseprisoten, ker se neprestano menja z black metalom, ga napoveduje, uvaja, gre z njim z roko v roki ali pa ga zamenja, kot zasije sonce po nevihti. Vsekakor ga je veliko, kar bo, kot je sedaj že marsikateri bralec morda ugotovil sam zase, ljubitelje black metala stare šole pustilo povsem ravnodušne. Torej nič za simpatizerje hitrega, brutalnega in na riffih utemeljenega surovega black metala, temveč glasba za sladokusce, ki radi uživajo svoj black metal s ščepcem tega in onega. Kljub bojaznim lahko zagotovim, da Enslaved aktualnega izdelka zaenkrat še niso zasolili, a če bodo rock elementom še naprej pospešeno dajali podobno težo, potem je blackmetalska prihodnost tega banda resnično pod vprašajem.
Toda, kot že rečeno, tokrat se to še ni zgodilo. RIITIIR vsebuje osem komadov epskih dolžin, od katerih je najkrajši ravno naslovni, medtem ko na albumu izstopajo uvodni devetminutni Thoughts Like Hammers, ki je nekakšen presek tega, kar celoten album ponuja. Sledi mu v večji meri počasni Death In The Eyes Of Dawn, ki v dobrih osmih minutah le dvakrat pospeši na srednji tempo, sicer pa odlično predstavi kontrastno uporabo značilnega Grutlejevega (bas kitara) black metal hreščanja in Herbrandovega (klaviature) čistega petja. Če bi šel mimo Roots Of The Mountain, bi izpustil komad z najbolj bliskovitim kitarskim delom zadnjih nekaj albumov iz hiše Enslaved. Zadnji in najdaljši, Forsaken, pa preseneti s klavirskim uvodom v stilu Tulus, se nato razvije v zelo poslušljiv srednje hiter kitarski riff, nakar zazveni vesoljski intermezzo, ki ga v počasnem tempu odnesejo kitare, dokler se te dokončno ne umaknejo preko štiriminutni zaključni, na klavirju temelječi psihedelični pasaži. Enslaved torej končajo RIITIIR povsem presenetljivo, s komadom v komadu, z veliko mero občutka in, zahvaljujoč kombinaciji ponovljenega klavirja in vokala človeka v mukah, z malo priokusa švedskih Shining.