Redkokdaj, če sploh, komentiram prestop banda od ene k drugi založbi, ker se mi zdi, da to pod črto nikoli ne igra nobene vloge pri tem, kakšen bo izpadel končni izdelek. Če se band drži svojega notranjega glasu, ki mu narekuje glasbo, potem načeloma ne more biti nič narobe. In to ponovno dokazujejo Enslaved, ki so sicer že s prejšnjim albumom RIITIIR uspešno sodelovali z Nuclear Blast, največjo metal založbo, ki naj bi bila nemalokrat kriva za skomercializirano izdajo tega ali onega banda.
Z najnovejšim studijskim albumom, kar trinajstim po vrsti, so Enslaved glasbeno ponudili povsem pričakovanega naslednika že omenjenemu albumu RIITIIR, medtem ko so se odločili, da bodo svoje melodije predstavili v daljši obliki. Od njih smo sicer že od nekdaj vajeni, da njihovi komadi presežejo mejo desetih minut, toda v zadnjih letih so bile takšne viže kljub vsemu bolj redke. In Times zato s tega vidika nekoliko preseneti, saj noben komad ni krajši od osem minut, medtem ko najdaljši In Times praska celo na meji enajstih minut. Se vam je zdelo tole opisovanje dolžine pesmi razvlečeno? No, komadi to vsekakor niso. V tipični norveški maniri je vsak od šestih komadov zelo nalezljiv, pa čeprav so vsi sestavljeni dokaj monotono in zgrajeni okoli redkih riffov. In ja, tako je, spet se vse vrti okoli kitarskega udejstvovanja, ki je mestoma zasanjano floydovsko, zeppelinovsko in še kakšno ter po drugi strani tipično blackmetalsko, direktno in ostro. A nikoli dolgočasno, za kar je poskrbljeno z dvoglasnimi (včasih tudi troglasnimi?) kitarskimi linijami.
Ob omembi kitare naj navržem še besedo ali dve o bas kitari. Njene melodije so v značilnem slogu kreacij zadnjih let postale zelo pomembne in se jim ni treba skrivati. Kar se tudi ne. Res je, da je album v celoti dosti bolj umirjen kot RIITIIR, zaradi česar je večja prisotnost bas linij povsem logična, a tudi sicer njen groove zelo dobro podčrta atmosfero na albumu.
Last but not least – vokali. Enslaved že dolga leta na svojih albumih gradijo posebno dihotomično vzdušje, pri tem pa jim je na In Times to izredno uspelo z mešanjem Grutlejevega harsh vokala in Herbrandovega čistega petja. Mogoče se med vsem petjem nekje skriva še Ivar, sploh v zborovskem delu, vendar tega ne morem trditi zagotovo, saj še nisem lastnik albuma, da bi lahko preveril v knjižici. A slednje bom zagotovo kmalu postal, saj so Enslaved tokrat v mojih ušesih prekosili sami sebe. Odlično!