Prejšnji CD Destroy je imel moč, ki je sevala iz ploščka in jo je presegla samo moč nastopa v živo. Neustavljiva glasbena bomba, narejena s strastjo, orožje, s katerim so se lahko poistovetili mnogi.
Instinct je ustrezno nadaljevanje, vendar je resnici na ljubo album tak, kot bi vzeli neposnete komade za Destroy in jih izdali pod drugim naslovom. Tole je štirideset minut okroglega dolgčasa. Utelešenje copy/paste tehnike in izraz tega, kako lahko človek narobe razume, zakaj spreminjati uspešno formulo. Nezanimivi slow- in mid-tempo »jump-da-fuck-up« bobni (razen I Break You, kjer imamo up-tempo »hopa-cupa« šus), nizkotonske kitare, ki se predvsem gibajo na nekaj riffih, sestavljenih večinoma iz E-ja in F-ja. Zoltanov vokal je (pa lahko trdi, kar hoče) čista kopija Maxovega. Njegovi teksti so iz srca, to se vidi, a so (vsaj zame) klišejski, usmerjeni na milijon različnih sovražnikov in polni besed, ki pripadajo besedni družini »fuck«. Občasni sampli romskega petja so resnično odveč. Tole je neverjetno dolgočasno oziroma, kot bi rekel Jello Biafra: »It's like a bad laxative – it doesn't move me at all«. Instinkt mi govori, da tukaj ne bom našel nič novega in imel sem prav. Vsakdo, ki je kdajkoli poslušal band s hardcore attitudeom, se zaveda, da je tako »straight-in-your-face« glasbo v resnici izredno težko pisati, saj si je težko na novo izmisliti (ali posodobiti) toplo vodo. Tako Ektomorf kot vsem resničnim fanom tovrstne glasbe raje priporočim Chimaira, Hatebreed, Diecast, Unearth, Madball, stare Biohazard, Downset, Ryker's ipd., pa boste videli, kaj se pravi uspešno sintetizirati strast in glasbeni talent. Instinct – prišel, razturil, bil pozabljen...

Ivan